Zveza kulturnih društev Ajdovščina je najzaslužnejšim na področju kulture in ustvarjalnosti na Ajdovskem podelila priznanja. Veliko priznanje za izjemen prispevek k ohranjanju kulturne dediščine, zgodovinskega in kolektivnega spomina Vipavske skupnosti je prejel zgodovinar Drago Sedmak. Priznanje za ustvarjalne dosežke na področju likovnih umetnosti, še posebej ilustracije, in za pedagoško bogatitev ustvarjalnosti mladih je prejela Silva Karim. Oktet Sotočje pa je prejel priznanje za 30 let aktivnega zborovskega dela, predstavljanje slovenske pesmi doma in po svetu ter bogatitev kulturnega utripa.

Osrednji kulturni program proslave je bil posvečen Janezu Svetokriškem, letošnjega oktobra bo minilo 310 let od njegove smrti. Program so sestavili glasbeni komponist in oblikovalec zvoka Andrej Kobal ter interpreti Peter Bajnoci, Nejc Furlan in Dejan Slokar. Uvodno slovensko himno in zaključno Prešernovo Vrbo je zapela Tina Bolko ob spremljavi kitaristke Anete Gregorič. Proslavo je režiral Peter Avbar.

V spodnjih vrsticah si lahko preberite obrazložitve prejmnikov priznanj.

DRAGO SEDMAK, Veliko priznanje, 2024. 

Drago Sedmak, je bil rojen leta 1949. V letu 1961 se je z družino preselil iz Vipave v Ajdovščino, kjer je dokončal osnovno šolo gimnazijo. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je zaključil študij zgodovine in sociologije ter se kot štipendist Goriškega muzeja leta 1976 v tej ustanovi tudi zaposlil. Delo muzealca se je zanj začelo burno, saj je že v prvih dneh ob rušilnem potresu v Posočju vključen v reševanje kulturne dediščine v Breginju. Pozneje se je ukvarjal zlasti z medvojnim obdobjem: fašizmom, TIGR-om, italijanskimi vojnami, kasneje s 1. svetovno vojno in predvsem s soško fronto. Ne moremo mimo izjemne razstave Podobe soške fronte 1915-1917, ki je postavila konceptualni zgled za podobne razstave tudi drugod, denimo v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani in Kobariškem muzeju pri katerih je sodeloval. Pomembna razstava je bila Primorska 1918-1947, veliko pozornosti javnosti je pritegnila dvojezično zasnovana razstava Državne meje na Goriškem v 19. in 20. stoletju, ki je bila odprta 20. maja 2004 ob vstopu Slovenije v EU. Za razstavo o državni meji na Goriškem med Republiko Italijo in Republiko Slovenijo, postavljeno na železniški postaji v Novi Gorici 2005, je prejel častno Valvasorjevo priznanje. Z izborom fotografij je sodeloval pri razstavi Muzeja novejše zgodovine Ko se je prelamljal svet: Kras 1915-1917, ki je bila odprta na Cerju.

Ima Draga Sedmaka stoji pod 127 bibliografskimi enotami: knjigami, katalogi, članki, strokovnimi zapisi in drugimi prispevki. Kot avtor baz je sodeloval pri slovenskem projektu o žrtvah (padlih, umrlih, pogrešanih) 1. svetovne vojne na Slovenskem in kot poznavalec  tega obdobja sodeloval z radijskimi in televizijskimi ekipami, domačimi in tujimi zgodovinarji, ustanovami, društvi in zasebniki, tujimi ambasadami in študenti ter šolami, za pomoč so ga prosili sorodniki padlih ob Soči. Sodeloval je v pomembnih akcijah, kot je odkup zbirke Franka Visintina, prevzem predmetov iz skladišč JLA, carinarnic, mejnih prehodov. Izjemna zasluga je odkup zbirke ajdovskega rojaka in kino-operaterja v Ajdovščini, zbiratelja Stipeta Štekarja. V gradivu je odkril posebni najdbi: kopijo filmskega traku iz obdobja nemega filma Ernsta Lubitscha (beri: LUBIČA) Ko sem bil mrtev, ki je veljala za izgubljeno, in kolorirani film Žongler. Filma hrani Slovenska kinoteka. V Goriški muzej je prinesel več kot 25.000 plakatov.

Takratni ravnatelj muzeja, dr. Branko Marušič, mu je še kot praktikantu dal posebno popotnico z besedami: »'Prešnofaj' vse, od kleti do kašče!«, se spominja Sedmak, ko pravi, da je terenskemu delu - iskanju, zbiranju in odkrivanju muzejskega gradiva – posvečal zares veliko težo. In dodaja, da med pajčevino, prahom in nesnago muzealec še vedno lahko odkrije prave »cukrčke«.

Predmete je treba nekje hraniti in jih varovati. Zato je v času osamosvojitve in bosanske vojne predlagal, da se del prostore bivše vojašnice Srečko Kosovel preda Goriškemu muzeju. Ob pomoči Draga Vidriha iz Ajdovščine je tako ustanova prejela eno od stavb in je edini muzej na Slovenskem z urejenimi depoji. Drago Sedmak tudi po upokojitvi pridobiva gradivo, ureja zapiske, pregleduje dokumente, pomaga drugim pri pridobivanju podatkov. Za knjigo Ajdovski Lokarji in prva svetovna vojna je napisal odličen zgodovinski oris Ajdovščine in okolice v tistem času, za zbornik Bog daj konec te gerde vojne, ki jo je prav tako izdala Lavričeva knjižnica, pa je osrednji bogato dokumentiran prispevek.

»Enkrat muzealec – vedno muzealec!« pravi Drago Sedmak, ki polaga na srce vsem v dvorani: ko pospravljate kleti in kašče, štalo ali faladur, bodite pozorni na kaj ste naleteli. In odnesite v muzej, tam se bo tudi del vaše zgodovine ohranil.

Dragu Sedmaku Zveza kulturnih društev Ajdovščina izroča Veliko priznanje za izjemen prispevek k ohranjanju kulturne dediščine, zgodovinskega in kolektivnega spomina Vipavske doline in širše skupnosti.

SILVA KARIM

Mag. Silva Karim je rojena leta 1960 v Beli. Po končani gimnaziji v Idriji je zaključila višješolski študij likovne umetnosti na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Po uvedbi visokošolskega študija na Pedagoški fakulteti je dokončala tudi tega, na isti fakulteti je leta 2006 opravila tudi znanstveni magisterij.

Silva Karim je umetniško ustvarjanje združevala s pedagoškim delom in tako na najboljši mogoči način prenašala občutek za lepo na mlade, in tako številnim pomagala odkriti ustvarjalnost v njih samih, za katero dotlej še niso vedeli. Poučevala je na osnovni šoli Col, med leti 1999 in 2002 pa je bila zaposlena kot svetovalka na Zavodu RS za šolstvo na področju za likovno umetnost. Ob karieri je skoraj trideset let delovala kot samostojna ustvarjalka, od leta 2019 pa do upokojitve je bila samozaposlena v kulturi za polni delovni čas.

Silva Karim, ki je članica Društva likovnih umetnikov Severne Primorske in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, se posveča slikarstvu, grafiki, ilustraciji in keramiki ter grafičnemu in unikatnemu oblikovanju. Slikarsko in kiparsko delo je med leti 2014 in 2023 predstavila na 26 skupinskih razstavah, v naboru razstav smo našteli še 10 samostojnih razstav. Udeležila se je številnih likovnih kolonij in drugih delavnic doma in na tujem ter za svoje delo prejela več uglednih nagrad in priznanj.

Posebno mesto imajo v ustvarjalnem opusu Silve Karim ilustracije, ki jih s prepoznavno likovno noto namenja večidel knjižnim delom za otroke. Podpisuje se tudi pod publikacije za odraslo publiko. Že vrsto let sodeluje z revijama Ciciban in Cicido, v katerih občasno pripravlja rubrike s področja likovne umetnosti in ustvarjalne delavnice, celo vrsto let je mesečno urejala rubriko Cici nabiralnik. Tudi na ta način je nadaljevala poslanstvo: dati krila otroški domišljiji, otrokom obogatiti svet in ceniti lepo ter vredno. Izpostavljamo njene ilustracije in vinjete, ki so posodobljene zažarele v novem natisu knjige Nace ima dolge tace Franca Černigoja, ki jo je izdala Lavričeva knjižnica Ajdovščina.

Silva Karim je bila med pobudnicami prepoznavnega projekta Umetniki za Karitas. Kot predavateljica sodeluje na področju strokovnega likovnega pedagoškega delovanja na izobraževanjih in delavnicah za učitelje in vzgojitelje.

ZKD Ajdovščina izreka Silvi Karim priznanje za ustvarjalne dosežke na področju likovnih umetnosti, še posebej ilustracije, in za pedagoško bogatitev ustvarjalnosti mladih.

OKTET SOTOČJE

Leta 1994 se je dvanajstih pevskih zanesenjakov - fantov in mož iz različnih krajev Vipavske doline, pod vodstvom Mirana Rustje zbrala v prvi sestav vokalne skupine Sotočje.

Kasneje je vodenje skupine prevzel mladi nadobudni pevec Rok Bavčar. Skupina se je že takrat malce razlikovala od drugih moških sestavov, saj je združevala pevce različnih generacij in tako postala sinonim navihane mladosti in odgovorne zrelosti. Skupaj z Rokom se je razvijala do 1999. leta, ko je ta vodstvo prepustil Petru Pirihu. Takrat se je vokalna skupina spremenila v oktet Sotočje, leta 2004 pa je bilo ustanovljeno Kulturno umetniško društvo »Oktet Sotočje«, ki mu je dolga leta predsedoval Evstahij Paljk. V naslednjih letih so oktet prevzele ženske roke. Najprej ga je vodila Andreja Rustja, pod njenim vodstvom je gostoval pri slovenskih izseljencih v Frankfurtu. Nasledila jo je mlada študentka Akademije za glasbo Ana Knez, z njo tudi mladost in študentska zagnanost ter svežina. Leta 2010 je oktet pod njenim vodstvom gostoval pri slovenskih izseljencih v ZDA in Kanadi, kjer je s pesmijo, besedo in kulinariko predstavil lepote Vipavske doline. V istem letu je predsedovanje društvu prevzel Jernej Štrancar.

Zbor je gostoval tudi na Nizozemskem, zmagal na Festivalu oktetov Kranju, imel je več koncertov v Makedoniji. Velika prelomnica je bila v letu 2016, ko je stopil pred oktet glasbeni pedagog, magister Jani Klančič. Pod njegovim vodstvom so v letu 2022 izdali glasbeno zgoščenko z naslovom Ta družba naj živi.

V novembru 2023 so za svoj trud in delo prejeli zlato priznanje na regijskem tekmovanju v Postojni, kjer so bili razglašeni za najboljšo malo vokalno skupino. Pevci Sotočja so v tridesetih letih prepeli več sto skladb in zgradili obsežen repertoar, v kateremu so slovenske ljudske in umetne pesmi, napitnice, pesmi tujih avtorjev, slovenske popevke, črnske duhovne pesmi in dalmatinske melodije.

Njihovo poslanstvo je, da s peto pesmijo širši publiki prenesejo vokalno glasbeno umetnost, zato redno sodelujejo na prireditvah v okviru državnih in kulturnih praznikov, srečanjih kot so občinska revija, Primorska poje in srečanje oktetov, slikarskih razstavah, literarnih večerih, Martinovanjih, Dnevih odprtih hramov na Vipavskem, Krasu in Dolenjskem ter številnih drugih prireditvah in koncertih prijateljskih pevskih zborov in skupin širom po Sloveniji.

Zveza kulturnih društev Ajdovščina podeljuje Oktetu Sotočje priznanje za trideset let aktivnega zborovskega dela, predstavljanje slovenske pesmi doma in po svetu ter bogatitev kulturnega utripa.

* Vir: ZKD   

* Fotografije: Primož Brecelj   

Deli Nazaj