Tretjo soboto v maju pa smo tudi tokrat Lokarju posvetili s pohodom po Lokarjevi spominski poti. Pot, ki sledi pisateljevim stopinjam, spodbuja h gibanju, spoznavanju literarne dediščine in branju literature, je danes že zelo dobro poznana in obiskana. Po njej se podajajo tako posamezniki kot tudi organizirane skupine pohodnikov, še posebej šolarjev. Posebna vrednost projekta, ki se vpenja v domoznansko dejavnost knjižnice in je pomemben za poznavanje domačega okolja in identiteto prebivalcev, je, da je knjižnica s pisateljevim imenom povezala tudi naravno, kulturno in tehnično dediščino Ajdovščine. Z vključitvijo v Slovensko pisateljsko pot pa presega zgolj lokalni pomen in kulturno identiteto kraja žarči tudi v širši slovenski prostor.

Na organiziranem pohodu smo letos v ospredje postavili Lokarjeve ožje družinske sorodnike. Predstavili smo očeta, Antona Lokarja, ki je bil trgovec, veleposestnik in narodnozaveden človek. Po očetovi smrti je prevzel domačo strojarno in prodajal usnje, nekaj časa pa je bil celo ajdovski župan. Njegova žena, Danilova mati, Marija Lokar, je bila Hmelakova iz Lokavca. Bila je zelo razgledana in rada je imela knjige, to ljubezen pa je prenesla tudi na svoje otroke, predvsem na Danila, ki se jo v svojih dnevnikih večkrat z ljubeznijo spominja. Tudi žena Danila Lokarja, Jelka Špacapan, je izhajala iz vasi Lokavec. Kot dekle se je izšolala za meščansko gospodinjo, po poroki pa je skrbela za dom in vrt ter prepisovala doktorjeva besedila. Ni ji bilo dano postati mama, ker njen mož Danilo ni hotel imeti otrok. Spoznali smo tudi življenje Danilove sestre Anice, edine sestre med petimi brati. Anica je obiskovala trgovsko šolo, leta 1920 pa se je poročila z Dragotinom Gustinčičem, imela dva otroka in nekaj časa živela v Moskvi. Svoje spomine je zbrala v knjigi Od Anice do Ane Antonovne.

Pohod smo zaključili v atriju knjižnice polni lepih vtisov in dobre volje. Upamo, da bo Lokarjev pohod v prihodnje pritegnil še več domačinov in postal prepoznavna tradicija, ki povezuje prebivalce Ajdovščine in ohranja našo kulturno dediščino.

* Vir in fotografija: Franka Koren (Lavričeva knjižnica Ajdovščina)  

Deli Nazaj