Naši rojaki, ki so zaradi boljšega življenja ali politike odšli po svetu, so na srečanjih hitro pozvedovali kdo od slovenskih gostov je iz katerega kraja in tako se je, npr. ko smo gostovali z PAZ Vinko Vodopivec v začetku 90 let zgodilo, da so me obstopili in ogovorili starejši gospodje in gospe, ker sem prihajal iz njihovega »starega kraja«. Z izrazom na obrazu in živim pogledom, polnim pričakovanja, da jim boš prinesel vsaj delček tistega kar jim je ob odhodu iz domovine spolzelo iz rok. Posebej dobro se mi je zdelo potem, ko mi je najprej v Torontu, pozneje se je to ponovilo še v Clevelandu, eden od rojakov, ko je poizvedel čigav sem, podelil spomin na moje prednike, posebej stare starše iz Dobravelj na Vipavskem. Da so bili dobri ljudje, zanesljivi, mož beseda, pripravljeni pomagati... Tako sem brez zaslug, obakrat dobil še zajeten dolarski bankovec za povrh… Ni šlo za drugega kot spoznanje, da so največja vrednost, ob vseh hudih preizkušnjah, ki so bile in še bodo, pravzaprav medsebojni odnosi. Da imajo ti celo trajno vrednost. Da se splača potruditi tudi za dobre odnose s sosedi, prišleki kar vsem nam pogosto izziv. Dobri odnosi ustvarjajo sožitje, pogoj zanj je dobronamernost, spoštovanje različnosti in  zavedanje, da smo pred Stvarnikom vsi enaki. Da nihče, bogat reven, mlad ali star… na koncu koncev ni vreden več kot drugi. Naši rojaki so ostali Slovenci, vendar tudi kanadski, ameriški, argentinski patrioti. Povsod je bilo veliko spoštovanje do države kjer so si ustvarili boljše življenje – in njihovi otroci – čeprav slovenske krvi, so v eni ali dveh generacijah postali »čisti« Američani, Avstralci… To je za naše rojake bolečina a hkrati realnost. Nekoliko drugače je v Argentini.

Seveda starejši svojo mladost pogosto slikajo idilično, tudi nekritično. Ko sem se kasneje, pri snemanju pričevanj, poglabljal v zgodbe najstarejše generacije iz Vipavske doline ljudi mi je postalo jasno, da je bilo tudi nekoč obilje vsega, lepega in tudi zelo grdega. Z nekaj razlikami. Pod Italijo, ko so bile na udaru gospodarske in kulturne ustanove Slovencev in je ljudstvo ječalo pod bičem raznarodovanja, so bili ljudje kljub stiskam in revščini povezani, enotni in zato tudi pogumni. Močan steber na katerega so se še lahko oprli so bili primorski duhovniki, ki so odkrito nasprotovali početju italijanske države, bili preganjani in zaprti. Za naš kraj in širšo okolico Ajdovščine so trpeli in se borili Čedermaci kot so bili Ivan Rejec, Filip Terčelj, Rudolf Klinec, Andrej Simčič in številni drugi. Njihovih zaslug pri ohranjanju našega življa ne smemo nikoli pozabiti. Ker so tudi zgled nesebičnega dela, pravzaprav darovanja za sočloveka. In še nekaj je bilo takrat precej drugače – vrednote, tako narodne kot moralne. Ob vseh težavah, vzponih in padcih se je vseeno vedelo kaj je prav in kaj ne. Sedaj tudi na tej ravni globalni in slovenski vlada precejšnja zmešnjava. In kljub temu, da, kot narod nismo zapisani izginotju, tako kot v času fašizma, obstoj naše nacije sploh ni  samoumeven. Poglejte Ajdovščino, sploh pa naše vasi. Nekatere starejše hiše ostajajo prazne. Tako kot nekoč naši predniki, se naše kraje v želji za boljši kruh priseljujejo tujci. Naša naloga je, da jih jemljemo spoštljivo in imamo kot družba hkrati jasna pričakovanja, da se, tako kot naši rojaki – izkažejo s spoštovanjem in lojalnostjo do države, ki jih gosti. Da, poleg svojega spoštujejo njen jezik, kulturo in tradicijo.

Velikokrat občudujem »gase« naših vipavskih vasi, tudi Ajdovščine, saj se tam skrivajo bogata stavbna in sploh kulturna dediščina ter domiselnost naših prednikov. Nekatere hiše propadajo, so zapuščene ali služijo kot skromna bivališča tujih delavcev. Mar ne bi bilo pametno, da bi jih občinska oblast odkupila, »zakrpala« in jih pod ugodnimi pogoji ponudila mladim družinam skupaj z močno spodbudo ob rojstvu otrok? Tako bi obvarovali jedra naših naselij in povečali odpornost naše skupnosti ob nemirnih časih, ki se obetajo.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v julijski tiskani izdaji Loaklnih Ajdovščina    

* Naslovna fotografija: Jože Možina osebni arhiv

Deli Nazaj