Samo Perpar pripada močni generaciji diplomantov ljubljanske akademije, ki so na začetku osemdesetih let preteklega stoletja v vzdušju tedanje slikarske renesanse v okviru t. i. nove podobe in novega ekspresionizma vzpostavili svež in originalen vzorec (post)modernističnega slikarstva na Slovenskem. Skupaj z Borisom Zaplatilom, Klavdijem Tutto, Vladom Stjepićem, Igorjem Fistričem, Ivom Prančičem in drugimi je obšel takrat prevladujočo figuraliko in se, tudi pod vplivom profesorja Gustava Gnamuša, navezal na zapuščino informelske abstrakcije ter jo napolnil z novo energijo in izrazom, za katerega so bili značilni uživaški, skoraj hedonistični odnos do ustvarjanja in žareči kolorit v kontrastih komplementarnih barv. Neposredni likovni nagovor, pri katerem sta v ospredju elementarna vizualna energija širokopoteznih zamahov čopiča in zaslepljujoča moč barve, je do današnjega dne ostal temeljni princip njegovega slikarstva. Sama Perparja odlikujeta močna ekspresivnost ter nenehno kroženje oblik v divjem, muzikalnem ritmu. Vtis celote brutalno in sugestivno spregovori o moči gestualne abstraktne podobe, ko skuša v zavesti sodobnega človeka, zaslepljenega z vizualno agresijo povsem sploščenih, gladko tekočih in presvetljenih digitalnih podob, vzpostaviti most z arhetipsko, v podzavest vtisnjeno matrico subjektivnega sveta, v katerem je viden individualni odtis roke in telesa.

Samo Perpar svoja dela slika ob glasbi, sodobna improvizirana glasba mu je neposredna spodbuda za izbrani ustvarjalni ritem in tok nastanka podobe. Lahko bi rekli, da je dokončana slika ilustracija glasbene podlage, je neposredni vznemirljiv dialog obeh umetniških izrazov. Čeprav se tudi Perpar, podobno kot klasični slikar, občasno odmakne od platna in s pogledom zaobjame trenutno fazo podobe ter jo skuša usmeriti v kontrolirani nadaljnji potek, ta za klasičnega slikarja pomemben moment uporablja le redko, saj se osredotoča na spontano sledenje nastajajoči barvni shemi, ki pulzira v ritmu glasbe. Zlasti to velja za prvo fazo in prvi nanos 'konstrukcijske' risbe skeleta v širokih in dolgih zamahih čopiča, s katerimi se zarisujejo koordinate in nevralgične točke, ki narekujejo nadaljnji razvoj kompozicije. Posamezni detajli v tej fazi še niso določeni, so le nakazani. Med detajli se slej ko prej pojavi tisti, ki prevzame vodilno vlogo in določa selekcijo drugih porajajočih se detajlov, ki gradijo celoto. Slika se nalaga v sloje, plasti, med ospredjem in ozadjem se ustvarja prostor, ki je bolj in bolj jasno razviden. V njem se zarisuje svetloba, ki postane vezivo podobe, s katerim se mase zaokrožujejo v telo podobe, ki nima vsebine, a je jasno razviden značaj. Slike Sama Perparja so napolnjene z igrivim nabojem prostodušne in snovno bogate kreativne moči, ki v sebi skriva tudi veliko mero discipline in izvežbane slikarske veščine, pri delu v ateljeju strnjene v eruptiven slikarski ritual. S sugestivno energijo nagovarjajo zlasti tiste ljubitelje umetnosti, ki v času elektronskih medijev še verjamejo v čutno, prvinsko moč naslikane podobe.

* Vir in fotografija: Vladimir Bačič        

Deli Nazaj