BILA JE SAMO NESREČA

Med vrhunce festivala zagotovo spada film, letošnji dobitnik zlate palme v Cannesu, Bila je samo nesreča. Film iranskega cineasta Jafarja Panahija je bil posnet v ilegali; Panahi se je v preteklosti namreč že znašel v navzkrižju z iranskim režimom zaradi domnevnega delovanja proti oblasti. Ravno o tem se počasi razvija tudi tokratna zgodba. Nekdanji politični zapornik Vahid po nesrečnem slučaju prepozna svojega nekdanjega mučitelja, a ga na to spomni zgolj zvok škripajoče lesene noge. Kos lesene proteze si zapomnijo tudi drugi nekdanji zaporniki, ki se zataknejo v spirali komedije zmešnjav, ko nekdanjega uslužbenca oblasti ugrabijo in ga omamljenega prevažajo v kombiju. Je to res njihov rabelj? Izkopali so mu tudi grob, a sam trdi, da gre za pomoto. Prepustijo se čakanju (kot v Čakajoč Godota) in mislim, ki v vročični glavi, polni želja po maščevanju, ne delujejo trezno. Napet triler iranskega vsakdana s primesmi komedije.

MILOST

Sorrentinova poetika je znana: velike teme, ki jih postavlja na glavo, a nikoli ne žali. Skrbna koreografija, izčiščena fotografija, ki s stilizacijo spomni na reklame parfumov, poigravanje s klasično kot tudi povsem sodobno glasbo. Kot bi Fellini pravkar prebolel krizo srednjih let. Tudi Milost sledi tem zakonitostim. Priljubljenemu predsedniku republike se izteka mandat, a še vedno žaluje za pokojno ženo; žre ga, s kom ga je pred 40 leti prevarala, na skrivaj kadi, hčerka mu strogo odmerja jedilnik. Oba sta ujeta v zanki karier pravnikov, oba z življenjem v zlati kletki. Tik pred koncem predsedovanja pa ima na mizi še težavne predloge pomilostitev in zakon o evtanaziji. Krščanskega demokrata, kot je predsednik De Santis, javnomnenjske ankete ne zanimajo več; skrbi ga to, da med molitvijo zaspi. Film naj bi bil posnet z mislijo na aktualnega italijanskega predsednika Sergia Mattarello. Zmoti to, da film na trenutke deluje, kot bi se zataknil v lastni zgodbi, in je zato predolg.

PSIHOTERAPIJA: POVRŠNA ZGODBA O PISATELJU, KI SE JE ODLOČIL PISATI O SERIJSKEM MORILCU

Absurdna pripoved z elementi črne komedije o (pod)povprečnem pisatelju, ki se ločuje z ženo. V nizu zapletov se pripeti, da jima vlogo zakonskega svetovalca odigra kar upokojeni serijski morilec v vlogi izvrstnega Steveja Buscemija. Tarantinovska odisejada po New Yorku je sveže zapakirana molierovska mišelovka nenadnih preobratov in zabavnih pripetljajev. Komedijo bogatijo kakovostni zapleti in hudomušni dialogi, ki gledalca ne odvrnejo od spremljanja zgodbe. Sicer turški režiser Tolga Karaçelik je nalogo sredi mesta, ki nikoli ne spi, dobro opravil – konvencionalno pripoved je prepredel z domiselnimi intervencijami, scenarijem, glasbo ter zapleti. Stransko vlogo pa je namenil celo Sloveniji.

KONTINENTAL ’25

Sodna izvršiteljica Orsolya iz kleti stanovanja izseli brezdomca, a se primer konča tragično, saj brezdomec stori samomor. Orsolya se zaveda, da je delovala v skladu z zakonom, a je teža vesti pretežka, da bi spala mirno. A kdo trka na vest? Kaj bi lahko storila drugače, če se je za brezdomca enkrat že pogodila, da ostane dlje v nekdanji kotlovnici? Romunski film režiserja Raduja Judeta, predstavnika romunskega novega vala, je posnet z mobilnikom. A film nima več tistega surovega videza, mobilna tehnologija dohiteva tudi veliko dražje filmske kamere. Tehnologija s spletnimi komentarji pa kroji tudi razpoloženje tragična junakinje, ki se celo odpove družinskim počitnicam in ostane v domačem Cluju. Z občutkom krivde za samomor, s predsodki, da je Madžarka, in s krščansko občutljivostjo, ki ji ne pomaga niti pop, ki naučeno zgolj našteva odlomke iz Svetega pisma. Orsolya je prepuščena hipni odtujitvi z nekdanjim študentom prava, obisk pri materi slabo voljo pa le še poglobi. Ne glede na trpkost zgodbe je film na trenutke razigran; navdušijo glavni igralci in patina romunske vloge izobčencev, ki z leti pridobiva na smešenju evropske birokracije, dasiravno posredno.

ROJSTNODNEVNA ZABAVA

Nova družinska drama španskega režiserja Miguela Ángela Jiméneza se dogaja na zasebnem otoku grškega tajkuna Marcosa Timoleona (izjemni Willem Dafoe). Hitro spoznamo, da je podjetnik plejboj, alfa mogotec, ki pa je v svoji razkošnosti tudi izjemno paranoičen in prežet s smrtjo sina pred leti. Boji se celo lastne družine. Življenju podobna je tudi rojstnodnevna zabava, ki jo priredi svoji hčerki. Alkohol, droga, blišč, razvrat. Timoleon ve, kako razvajati goste, ki jih brezbrižno označuje za parazite. A hči je na otok prišla z namenom, da brezkompromisnemu očetu razkrije skrivnost. Zgodba je dinamična zaradi prepleta različnih odnosov; dramaturški zapleti, manjši in večji, so zagotovilo, da ostanemo pozorni na dogajanje. Tega v veliki meri krojijo glavni igralci. Mojster režije zabav je prej omenjeni Sorrentino; tudi pri Jiménezu se čuti mediteranska ravnodušnost, a za razliko od neapeljskega cineasta je Španec konkreten. Zabava je namenjena drami in ne zgolj stilizaciji. Zabava je gledališče presitih in pokvarjenih udeležencev. V tej drami so povabljenci igralci kot tudi gledalci. Najbolj trezen med njimi ostaja gostitelj, ki zaznamovan z družinsko tragedijo zdaj oponira svoji hčerki – in to izključno iz gledišča podjetnika.

* Naslovna fotografija: Kontinental 25    

Deli Nazaj