Ideja se mi je zdela vredna uresničitve, presenečenja so mi ljuba – kar pa ne velja nujno tudi za tiste, ki so jim namenjena. (Tako po hišah hodijo samo pripadniki tiste etnične skupine, ki je v politično korektnem jeziku ne smemo imenovati z besedo, ki se začne na c, in jaz, sem izvedela, ko je taisti nekdanji tečajnik pozneje postal moj življenjski sopotnik, ki brez milosti komentira moje čudaške navade.) Zavijugali smo torej po ovinkih čez tunele v Čavnu in potrkali pri prvi hiši z razsvetljenimi okni, da bi razvozlali zagonetko, kje naš nič hudega sluteči gostitelj sploh živi.

»Dober večer, mi lahko prosim poveste, kje živijo Ipsiloni?« sem povprašala gospo, ki se je prikazala na vratih.

»Kateri Ipsiloni?« jo je zanimalo. »Jih je več: na njivi, v kasarni …«

Ajej! Popraskala sem se po glavi. »Ja, tisti Iks Ipsilon, študira v Ljubljani!«

»A tisti!« se ji je prižgala lučka – in tako smo izvedeli, pri kateri hiši zvoniti. Hecna tale vas, da se jih toliko enako piše … Najbrž je bilo pomanjkanje raznolikosti rodbinskih imen prvo konkretno presenečenje, s katerim mi je postregla Gora. Med tistimi nekaj gorjanskimi priimki moj nedvomno močno štrli ven, v zabavo vsakemu, ki je že slišal reklamo za ribje paštete.

Narisali smo se torej na vratih Iks Ipsilona, ki nas je na videz gostoljubno sprejel, še bolj pa njegova mama: napokali smo se nepozabne polente, ki jo je zamešala v bakrenem kotličku, spili glaž, dva, tri – in pospali na tleh v dnevni sobi. Kot pritiče veseli plezalski druščini; prav nič nevljudno se nam ni zdelo naše ravnanje, takole meni nič tebi nič razburkati utečeni vsakdan poštene gorjanske družine in z naskokom zavzeti njihov osrednji prostor. Šele mnogo pozneje sem se po tihem križala ob spominu na tisti večer, ko smo iz najčistejše plezalske spontanosti grobo posegli v njihovo zasebnost; najprej me je resda bilo malo groza, potem pa sem se vseeno namuznila ob misli, iz kakšnih okvirjev smo jih nevede in nehote spravili.

Bem, kakorkoli že … Naslednje jutro smo se prebudili v pravo gorjansko zimo. Okoli vogalov je tulila burja, ki je nosila sneg v vse smeri; cesta je bila prekrita z zameti, toplota in barve prejšnjega dne so izginile kot kafra. Čez noč smo se znašli v popolnoma drugem, arktičnem svetu. Ki se mi je zdel sila razburljiv; tako zelo, da sva se šli s prijateljico sprehajat po vasi in se čudit silam narave. Drugo presenečenje, ki mi ga je pripravila Gora: tako bridka zima – na Primorskem?? Kot da bi me hotela posvariti, da mi bo, če se bom zapletla z Gorjanom, trda predla! No, pa sem bila gluha in slepa za prijazno opozorilo.

Geografske opredelitve gor ali dol, Gora ni ravno primorje; z morjem ima le toliko zveze, da nudi lep pogled nanj. In da ji veter, ki pihne iz morske smeri, hitro vzame sneg ter ji nadene oblačno pokrivalo, pod katerim je taka megla, da se lahko pred njo skrije tudi najgrozovitejša ljubljanska! To je bilo brez sence dvoma najneprijetnejše presenečenje! Kajti kapa utegne na planoti kar vztrajati in vztrajati; iz nje kaplja in se cedi in nam grozi, da bomo vsak čas splesneli – od zunaj in od znotraj! Takrat začnem sanjati o hišici na otokih večnega sonca ... Res ni prijetno, kadar me od napenjanja oči na cesti, ko v skrajni osredotočenosti s pogledom iščem smerne črte in količke, obide slabost. Pa me kljub temu nepredirna meglena zavesa – kot bajeslovna sirena mornarje – na kakšnem ovinku še vedno zapelje na stranpot. Raje imam hudo zimo z burjo in zameti, ob takih turobnih dneh govorijo Gorjani. Če smem skromno pripomniti: tudi jaz!

O navezanosti Gorjanov na domači kraj sem že rekla kakšno besedo ali dve. Tudi to je bilo svojevrstno presenečenje, ki se je potem, ko mi je pot prekrižal Iks Ipsilon – oziroma sem jo jaz njemu, kot bi rekel sam – hočeš nočeš dotaknilo tudi mene in moje vizije o preživljanju prostega časa. O tej ljubezni do rodne grude piše Franc Černigoj v uvodnem poglavju obsežnega zbornika Mati Gora, ki je nastal ob štiristoletnici naselitve Gore:

Naša Gora je kot usoda. Če se na njej rodiš, si obsojen na vračanje. In na brezpogojno ljubezen. In ko gre Gorjan v svet, odnese s sabo svojo Goro, njen krušljivi kamen, skale, skripe in špile; skrle, grublje in škarpe, škole in školče, kamnite griče in orlovce / … / Vse to in še tisto neizrekljivo odnese s sabo v svet. A neustavljivo ga vleče nazaj; in – vrne se vsak zagotovo …

Na svet je Gorjan navajen gledati zviška – kako tudi ne, če mu na robu Gore leži pod nogami cela Dežela; nad njim so le še gozdovi in nebo! In vsled robatih pogojev, v katerih je odrasel in so ga izklesali v tršatega gorjanca, s kančkom dobrohotnega prezira obravnava dolince, ki jih imenuje Ipavci in Dulanci. Saj veste – kjer raste figa, ni moža …

Iskrivost misli, iznajdljivost, duhovitost in številne anekdote, povezane z vaškimi posebneži – in zdi se, da teh ni (bilo) malo – sodijo med prijetnejša presenečenja. Zakladnica šaljivih prigod je na Gori res polna; odmik od na trenutke zgrešene meščanske filozofije življenja je dobra popotnica za to, da iskrivih dovtipov in zdrave kmečke pameti na Gori ne bo zmanjkalo.

Da se Gorjani zelo dobro znajdejo brez pomoči statistično gledano nadpovprečno izobražene meščanke, ki se ji je nekoč zazdelo, da bi jim prav prišla kakšna mati Tereza, sem morala izkusiti na lastni koži. Pa sem hitro nehala ponujati svoje usluge, veze in poznanstva ne da bi me kdo prosil zanje; zadostoval je en mrzel tuš. Dovolj imajo svoje pameti in premetenosti, pa vez in poznanstev, da ne potrebujejo še tujih. Zato sem – priznam, nekolikanj presenečeno – sklenila: če koga, Gorjani zagotovo ne potrebujejo mesije. Štiri stoletja so znali preživeti na Gori; ni vrag, da ne bi tudi v prihodnje.

* Naslovna fotografija: Alen Milavec    

Deli Nazaj