Nonument Group, del katerega je tudi Ajdovka Neja Tomšič je umetniško-raziskovalni kolektiv, ki se posveča nonumentom – skritim, zapuščenim, izbrisanim ali pozabljenim arhitekturam in javnim prostorom, katerih pomen se je s političnimi ali družbenimi spremembami preoblikoval. V sodelovanju z institucijami in neodvisnimi raziskovalci kolektiv kartira in arhivira nonumente, z umetniškimi intervencijami pa raziskuje spomine in poudarja napetosti, ki jih razkrivajo reaktivacije posameznih nonumentov.

Na beneškem bienalu se kolektiv predstavlja z raziskovalnem projektom Zvočna sled nevidne hiše. Pod Alpami blizu severozahodne meje Slovenije leži vasica s približno 130 prebivalci. Za eno od hiš se razprostira travnik, ki ga obkrožajo vršaci Jerebica, Mangart, Rombon in drugi, po katerih grebenih – ki se dvigajo nad 2000 metrov – so med prvo svetovno vojno divjali hudi boji med avstro-ogrskimi in italijanskimi silami. V tistih časih je na tem, danes mirnem travnatem svetu stalo več sto vojaških barak. Med njimi je nekaj mesecev leta 1917 stala tudi belo pobarvana lesena džamija.

Skozi zgodovino so tako vojaške kot kolonialne oblasti sistematično instrumentalizirale religijo: uporabljale versko retoriko za krepitev privrženosti, morale in discipline vojakov. Prav v tem kontekstu je bila zgrajena džamija v Logu pod Mangartom, ki jo je Avstro-Ogrska postavila kot del svoje vojaške infrastrukture, da bi okrepila lojalnost bosanskega polka in ga integrirala v sicer pretežno katoliško vojsko.

Džamijo je zgradila avstro-ogrska vojska leta 1917, po vojni pa je propadla in bila verjetno dokončno porušena med italijansko priključitvijo območja v dvajsetih letih 20. stoletja. Do leta 2015 je o njenem obstoju pričala le peščica ohranjenih fotografij, ki so jih posneli krajani. Ruševine te prve džamije na slovenskem ozemlju, ki je bilo takrat del Avstro-Ogrske monarhije, so odkrili nedavno, leta 2022 in 2024 pa je Islamska skupnost Slovenije financirala arheološka izkopavanja. Pod travnikom so našli kamnite temelje zgradbe in več sto artefaktov, kot so kovinski predmeti, kosi stekla, živalske kosti in deli lesenih predmetov. Novembra 2025 je bila džamija v Logu pod Mangartom uradno vpisana v register nepremične kulturne dediščine Republike Slovenije kot spominsko območje.

Več indicev – uporaba začasnih materialov, uradna otvoritev, ki je ni bilo, in čas gradnje – kaže na to, da je bila džamija vsaj delno zasnovana v propagandne namene, podobno kot v istem času mošeji v Nogent-sur-Marne (Francija) in Halbmondlagerju (Nemčija), ki sta služili kot dokaz verske strpnosti cesarstva in kot orodje za mobilizacijo muslimanskih arabskih, indijskih in afriških vojakov. Taki primeri kažejo, kako pogosto pride do instrumentalizacije religije v službi vojne in politike – tako v preteklosti kot danes.

V Slovenskem paviljonu na Beneškem bienalu leta 2026 Nonument Group predstavlja projekt Zvočna sled nevidne hiše, ki ga kurira Nataša Petrešin-Bachelez. Izhodišče paviljona so ruševine džamije v Logu pod Mangartom kot nonumentu. Projekt v prvi vrsti načenja vprašanje instrumentalizacije religije v politične, ekonomske in teritorialne namene. Pri tem se religija uporablja kot jezik legitimiranja, kot sredstvo za mobilizacijo vojakov in prebivalstva ter kot orodje za prikazovanje sovražnika kot moralno ali duhovno nelegitimnega. Nadalje projekt izrisuje zgodovino džamije in njen današnji pomen ter jo postavlja v kontekst zgodovine evropskih muslimanskih identitet v 20. in 21. stoletju. A projekt se ne ukvarja le z zgodbo o islamu in bošnjaških vojakih na slovenskem ozemlju, temveč odpira tudi širšo interpretacijo prepletov moči, duhovnosti in vojne propagande.

Zvočna sled nevidne hiše obravnava te večplastne pomene z instalacijo, ki vabi k tišini in mirovanju ter deluje hkrati kot zatočišče in ojačevalec. Paviljon je zasnovan kot zvočna skulptura– slišna zgodba lebdi nad navidezno »praznim« prostorom, ki spominja na ruševino, sestavljeno iz ostankov paviljonov z zadnjega arhitekturnega bienala. Polje gradbenih ostalin raziskuje naravo arhitekture, ki prehaja v ruševine in pri tem uvaja nove in nepričakovane zgodbe, prav kakor so nevidni ostanki džamije iz prve svetovne vojne v Logu pod Mangartom katalizator za nove narative 21. stoletja. Danes so ruševine džamije še vedno zakopane pod idiličnim travnikom. V paviljonu ta travnik predstavlja simbol sedanjega trenutka in današnjih vojn – v katerih se religija znova instrumentalizira.

Slovenski paviljon se odziva tudi na glavno kuratorsko temo 61. Beneškega bienala, V molovskih tonih, ki jo je zasnovala Koyo Kouoh in ki nas vabi, naj se upočasnimo in prisluhnemo tišjim, manj razvpitim zgodbam.

Bienale sicer tokrat prinaša 100 nacionalnih predstavitev, 31 spremljevalnih dogodkov in več kot sto umetnikov, kolektivov ter umetniških organizacij z vsega sveta. Osrednja razstava z naslovom V molovskih tonskih načinih (In Minor Keys) odpira vprašanja identitete, migracij, religije, političnih napetosti in kolektivnega spomina.

* Vir in fotografija: Moderna galerija Ljubljana    

Deli Nazaj