Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteProblem našega turizma vidim predvsem v samovšečnosti. Če smo pripadniki, smo pripadniki le svojega društva. Občine radi omenjamo, ker nam dajo denar, tu pa se tudi vse konča. Vlada nam individualizem, žal tudi v turizmu. Drugi problem je neiznajdljivost, oziroma nerodnost. Posledično se ne znamo tržiti. Nesmiselno se je hvaliti naokrog z znamenitostmi, če turistov, žejnih doživetij, ne usmeri sleherna tabla, sleherna reklama tu ali tam.
V času pomladi in poletja se Vipavska dolina razcveti v vsem svojem sijaju. Pokrajina ozeleni. Dolino prevzame prijetna toplota, ki navkljub kasnejšim vročinskim valom, prinese neko posebno mediteransko privlačnost. Manjka samo morje. Kljub fizični odsotnosti slane tekočine, nas oblije drugačno »morje«.
Govorim o poplavi raznovrstnih turističnih ponudb, promocij in oglaševanj, te naše sijajne Vipavske doline. Govorim o množici vinskih degustacij, koncertov, kulturnih dogodkov, gostinskih ponudb, športnih prireditev in ostalih novosti, ki še posebej očarajo obiskovalce, ki prihajajo od drugod.
Sam ne delam v turizmu, čutim pa, da sem vanj vpet. Morda ne poznam teorije turizma, a si upam trditi, da je za občutek o tem, kaj je prav in kaj ne, dovolj neka osnovna pozornost in natančnost pri delu. Nenazadnje, smo turizem ljudje. Na svoje kraje sem ponosen, vendar ne morem mimo občutka, da je največ, kar lahko pokažemo, oh, kako »naključno«, le razdrobljenost. Imamo ogromno domačih turističnih društev, agencij, centrov, združenj, bratovščin in ne vem še česa, a vendar se ne moremo poenotiti niti za en projekt, dogodek, akcijo. Ne govorim o posameznikih, ki na lastno pest delujejo v domačih gostiščih, kampih in drugih samostojnih turističnih dejavnostih. Govorim o »profesionalnem« in strokovnem turizmu.
Zgodba nas pripelje do društev, ki znotraj turizma nosijo glavnino pestrosti naše doline. Društva so ustanovljena z namenom, da združujejo ljudi. Vendar se iz te osnovne človeške potrebe po združevanju delamo norca. V eni občini imamo tako dve glasbeni društvi, ki združujejo glasbenike, ki igrajo na ista glasbila. Vzrok? Ne marajo se med seboj. Ni problema. Bodo dve. Obe pa se financira v enaki meri. Obstajajo tudi društva, ki brez pravih idej, skozi desetletja, ustvarjajo isto dejavnost in program. Imamo društva, ki organizirajo en sam velik dogodek v letu, sicer pa niso na voljo in se izgovarjajo na druge. Tuje in domače turiste, kljub kar nekaj primernim gostilnam, ne pogostimo doma, temveč jih pošiljamo raje v 15 km oddaljene kmečke turizme. Koliko floskul s slogani o združevanju, enotnosti in drugimi krilaticami slišimo? Kolikokrat gremo na prireditev samo pokazati obleko, spremljevalko ali pa, nenazadnje, kar samega sebe (še posebej, če smo kakšen kandidat pred volitvami)? Priredimo koncert z zvenečim imenom, pri tem pa pozabimo na promocijo. Tako ima koncert uradno število ljudi trideset. Na leto znamo pripraviti največ eno prireditev, pa še ta je desetletja ujeta v isti koncept in od nje, bodimo iskreni, ne odnesemo nič kaj edinstvenega, unikatnega, nobene posebnosti, razen morda mačka drugo jutro.
Ti očitki in opomini letijo na nas vse. Ne napadam posameznika. S tem bi naredil krivico tistim, ki delajo, ki se trudijo, pa čeprav jim (zaradi drugih) na koncu ne uspe. Dandanes je sodelovanje odvečno delo, vračanje uslug pa breme. Odšli so časi tovarištva in z njimi, kot izgleda, čut za medsebojno dobro. Gledamo nase, zgolj nase, v svoje ideje in predloge. Morda je krivo to, da se dojemamo kot gospodo. Hočemo biti pomembni. Smo idejni vodje nekega projekta, ga tudi zaženemo, vendar pri konkretnem delu hitro stopimo v stran in damo možnost drugim, največkrat mladim, in jim potem lahko rečemo:»To je za vas priložnost!« Generalna organizacija pa je nikakva. Gotovo je dogodek obsojen na propad, oziroma pomanjkljivosti. Preveč je samo idejnih vodji. To zna vsak, ki je malce bolj retorično »podkovan«. Časi gospodov, predsednikov, pomembnežev so mimo. Ljudi je težje privabiti, zato moramo delo posvetiti predvsem njim, vendar ne s hinavščino, temveč s pristnostjo. Ni torej nujno, da smo nasmejani, bodimo samo to, kar v resnici smo.
Problem našega turizma vidim predvsem v samovšečnosti. Če smo pripadniki, smo pripadniki le svojega društva. Občine radi omenjamo, ker nam dajo denar, tu pa se tudi vse konča. Vlada nam individualizem, žal tudi v turizmu. Drugi problem je neiznajdljivost, oziroma nerodnost. Posledično se ne znamo tržiti. Nesmiselno se je hvaliti naokrog z znamenitostmi, če turistov, žejnih doživetij, ne usmeri sleherna tabla, sleherna reklama tu ali tam. Ni dovolj internet. Hočeš nočeš, moramo si priznati, da je malo turistov, ki si že v domovini rečejo, da gredo pogledati Vipavsko dolino. Mi smo zgolj postojanka. Medla, vmesna postojanka med Ljubljano, Benetkami, Dunajem, ... Upam, da se motim, vendar mislim, da je največkrat tako. Vseeno imamo veliko, s čemer lahko presenetimo. Ne gre za zaslužek posameznika, temveč za zaslužek društva, ki bo z nekim prihodkom lahko lažje nadaljeval z dobrim delom ter morda v bodoče pripravil še kaj več. Vsa trud je potrebno usmeriti v to, da se iz dela tudi nekaj odnese. Ne govorim samo o denarju, temveč o izkušnjah, širšemu razvejanju svojega dela ter odprtosti, s čemer se lahko učimo iz izkušenj drugih. Nesmiselno je vsako leto rutinsko računati samo na letni finančni proračun. Življenje ni nedelja, ne praznik. Je ponedeljek.
Najbrž boste rekli, naj tudi mladina kaj postori. Strinjam se s tem, da mladina včasih, razen rednega kavčanja, ne postori kaj veliko. Pristopite že enkrat do nas. Konkretno, neposredno. Ponudite nam to, kar je realno uresničljivega. Začnimo z malim, nadaljujmo pa skupaj in vse boljše! Veste, mladinskih sob in centrov je veliko. Nismo le vikendaški zapiteži, ki ob jointu ali dveh gledamo televizijo, igramo konzole ter se zafrkavamo naokrog. Ne, dragi moji. Ne slikajte si o nas tako klišejske slike. Mladina bo dobro delala, če se ji bo delo ponudilo. Delo, ki nas veseli in za katerega vemo, da nam bo prineslo prepoznavnost, če ga bomo dobro opravili, ter tako ambicijo za kaj več. Kolikokrat se je že pojavila ideja, da številni griči, travniki, kar sami kličejo po kakšnemu festivalu. Morda bi se splačalo tvegati in enkrat kakšnega izvesti, nato pa bi videli, kaj bi prinesla leta. Sliši se kot znanstvena fantastika. Vendar dovolimo si upati, pri tem pa malce sanjati. To nič ne stane.
Na sejah Odbora za turizem si mečemo pod noge polena. Tako nizkotno smo zagledani vase in hkrati nas je strah nečesa večjega. Padajo očitki, da nekateri dobijo več sredstev kot drugi. Samo nekaj naj povem; nagrada boljšemu in ne povprečnemu. Sedaj pa sami razmislite. »Sodelovanje med društvi!« vsak poudarja, ko pa vendar pride do tega, se od projektov odstopa z razlogom, da ni časa, denarja, ne ostalih sredstev. V najboljšem primeru je postavljen pogoj, mi vam, vi nam. Vse v redu in prav. Vendar pri tem so dostikrat spregledane realne zmožnosti enega in drugega. Kdor se pri teh besedah počuti napaden, se najbrž z razlogom. Vsak odgovor in odziv, bo vsekakor uspeh te kolumne. Vendar ob tem moram izpostaviti uvodni stavek v Gogoljevem Revizorju; »Ne zmerjaj ogledala, če imaš grd fris.«
Zakaj v tej klimi uspevajo študentski klubi, mladinske hiše pa držijo primat pestrega dogajanja za celo mesto? Brez slednjih bi bilo mesto komemoracijska pogostitev z dvema proslavama in eno šagro letno. Še vedno se oglašajo prdci z brezveznimi razlogi proti temu dogajanju, da moti mir, da je izven okvirjev, da je preveč sredstev. Sprašujejo po najrazličnejših dovoljenjih, vse, da bi se idejo in dogodek že v kali zatrlo. Pa saj vse deluje skorajda na prostovoljni bazi, kar pa se vloži, se vloži za najnujnejše stvari. Raje uspem prostovoljno, kot pa da asocialno že leta grejem stole po občinskih svetih in ostalih vsemogočih svetih, ter tako pravzaprav nepošteno pobiram sejnine.
Da ne bom samo kritiziral. Zopet moram poudariti kako lepo se je vračati domov. Imamo potencial. Toliko potenciala! V marljivosti, v prizoriščih, v barvitosti interesov, živimo za nekim sicer lepim, a utrjenim obzidjem. Zakaj nas je strah, če pa delamo doma, z znanimi? Potemtakem je tudi ta zid bolj ograja, kot pa kaj drugega. Preskočimo jo že enkrat. Nenazadnje ni nikoli odveč pogledati k sosedom.