»Družina – navodila za uporabo«

Kolumna gre na izlet v web-svet

Tokratna kolumna bo malo drugačna, saj se ne bom držala čisto svoje družinske rdeče niti, temveč bom pokukala malo širše. K pisanju me je spodbudila objava, ki sem jo delila na mojem profilu družabnega omrežja, in ki se je nanašala na to, kako mladi danes doživljajo intimne odnose, kako ti postajajo manj obvezojuči in bolj svobodni. Avtorica objave je pisala o tem, kako hitri spletni svet mlade spodbuja k instant zadovoljitvam potreb in k beganju od enega užitka k drugemu, kar naj bi jih po avtoričinem mnenju oropalo priložnosti za vztrajanje v dolgotrajnejšem odnosu (ne glede na vzpone in padce) in doživljanja resnične ljubezni (ne le kot čustva, temveč pravega ljubezenskega dolgoletnega odnosa) in prijateljstva.

Nekateri bi mogoče rekli, da smo odrasli vedno drugačni od mladostnikov, da grejo vrednote mladih vedno v drugo smer in so med generacijami vedno prepadi, kar je popolnoma normalno. In s tem se seveda moram tudi sama strinjati. Ampak po tej objavi sem veliko razmišljala, zakaj me za te današnje mlade nekoliko bolj skrbi kot bi me skrbelo za mojo generacijo, če bi takrat gledala nanjo z odraslimi očmi.

Zdi se mi seveda normalno, da se mladostniki upirajo, da iščejo svojo identiteto, da postavljajo temelje svojim vrednotam in grejo vedno nekoliko v drugo smer, kot jih tišči prejšnja generacija. Tudi naše generacije so se upirale staršem, premikale meje doma in v šoli, preizkušale izbojevati boje na vseh frontah. A kar se mi zdi drugače od danes, je to, da so mladostniki to vedno počeli kolektivno in z energijo ter žarom, ki jih je povezoval v skupnost (pa četudi pri delanju neumnosti).

Ne bom se opirala na strokovno literaturo, saj je kolumna izražanje mojega osebnega mnenja in pogleda, brez raziskav in številk, a vendar v svetovanjih in terapijah danes srečujem(o) nemalo mladostnikov, katerih strategija za reševanje problemov je umik. Umik v osamo, v računalnik, v igrice, v internet, v klepetalnice, v družabna omrežja. Umik od realnosti v tisto navidezno resničnost, kjer dobiš 50 »všečkov«, ko objaviš sliko svojih superg in napišeš, da si ravnokar pretekel polmaraton. Nihče ne ve, če si ga res, ampak ti si sprejet in potrjen in za tistih nekaj minut je življenje lepo. Počutiš se povezan, počutiš se del kolektiva, ampak ta povezanost je navidezna. Včasih so se mladi povezovali s sebi podobnimi prijatelji, s katerimi so delili vse svoje neumne, žalostne, vesele in zdolgočasene trenutke. Ampak dolgočasili so se skupaj. Veselili so se skupaj. Preklinjali in »bentili« so skupaj. V živo. Brez pretvarjanja in olepševanja lastnih osebnosti in življenj. Če si bil brez denarja, so prijatelji to vedeli. Če si imel kazen, so prijatelji to vedeli. Če je kdo v družini zbolel, so prijatelji to vedeli.

Mene ne skrbi, ker so mladi danes drugačni. Ne skrbi me, če se upirajo. Ne skrbi me, če imajo navade, ki jih ne razumem, če imajo sleng, ki se mi zdi neumen. Ne skrbi me, če so več na računalniku, kot smo bili mi (No, skrbi me za tiste, ki so preveč!).  Skrbi me le to, da se ne povezujejo več toliko med seboj. Da se ne poznajo več toliko. In da ne delijo več toliko osebnih, intimnih tem. Da se na družabnih omrežjih prikazujejo kot srečni, lepi, zadovoljni, objavljajo slike z dopusta, z izleta, nihče pa ne objavi, ko je osamljen, nesrečen, ko zboli, ko mu ne gre. Včasih, ko si se doma skregal, je tvoja »klapa« to vedela in se jezila skupaj s tabo. 

Moja generacija se še zaveda, da obstaja življenje izven vseh teh krasnih objav na družabnih omrežjih. Zavedamo se, da niso vsi nenehno na dopustih, zabavah, v restavracijah in na rekreaciji. Zavedamo se, da ljudje objavijo, ko jim je lepo, da pa imajo doma ravno toliko problemov kot mi. Bojim pa se, da imajo današnji mladi neko drugo socialno resničnost, ki je prežeta s spletnim prikazovanjem sebe in da se pogosto ne zavedajo več, kaj je »tam zunaj«. Da tudi drugi živijo podobno kot oni, da niso oni edini osamljeni, zmedeni in nesrečni. In če misliš, da imajo vsi drugi razen tebe popolno življenje, je to lahko zelo obremenjujoče.

V meni se nenehno prepletata dve mnenji na to temo. Eno se nanaša na to, da morajo mladostniki (kot vsi pred njimi) verjetno sami izkusiti svoj svet in svoje odraščanje, da se bodo morali sami naučiti in se znajti v tem svojem razvoju ter da jim naši nasveti in »pridiganje« ne bodo čisto nič pomagali. Drugo pa je to, da sem prepričana, da bodo tudi na tej fronti bolje prišli skozi tisti, ki jih odraščanje v matični družini opremlja z ljubeznijo, zaupanjem in pozitivno samopodobo ter samospoštovanjem. Np, pa sem navsezadnje spet pisala o družini.  

Tina Avbar

Univ. dipl. psihologinja

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Foto: Laura Smith

Deli Nazaj