Pomlad je gotovo tista, ki nam ne dovoli povsem, da bi razmišljali o sedanjosti. Oči uhajajo tja v še toplejše dni, ki jih prinaša poletje, natančneje od sredine junija naprej. Čakamo na počitnice: od potovanj in morja do osvajanj gorskih vršacev ali česa drugega, ne nazadnje je to priložnost, ko se spodobi obisk tam, kjer že dolgo nismo bili. Srečamo se s sorodniki, s sosedi obrnemo na žaru čevapčiče, z nekdanjimi sošolci popijemo pivo ali več, boljšo polovico peljemo na lepše (ali pa ji to vsaj doma priredimo), s klapo se zadržujemo na terasah, ob bazenih, na jahtah, v hramih, bližnjih lokalih, se odpravimo kampirat … Skratka: če pomladi vse hrepeni, se poleti vse izprsi. Enodnevni žuri pravzaprav niti niso dovolj. Preglasijo jih večdnevni festivali ob rekah, na velikih ravnicah, ob jezerih. Bolj ali manj znani glasbeniki svoje kovčke in glasbila vsak dan prenašajo iz enega v drugi kraj. Trgi z lokali v poletni idili ob lepi scenografiji mest in ljudi prijetno zaživijo.  Dogodijo se »open air« dogodki. Zablešči se glamur, zaiskri se čar vseh tako imenovanih prireditev »pod zvezdami«. Gledamo filme, prisluhnemo vsem vrstam koncertov, performansov … vse se dogaja. Paleta dogodkov tolikih barv, da bi še Da Vinci poslovenjeno ljubosumno vihal nos. Vendar to je poletje, dragi moji. Če se dviga vročina letos še posebej na določeni meji, lahko svoje meje poleti malce spustimo. V bistvu je poletje za povprečnega polnoletnega človeka eden izmed najbolj napornih delov leta. Prekuhavanje na plaži, pečenje v dolgih zastojih, gnetenje v razgreti procesiji turistov, obiski zabav, zaužitje sto in ene substance, psihološki pritiski za pripravo na počitnice, za urejanje takih in drugačnih razmerij, delo doma in v domači okolici, ker jih v drugih obdobjih v letu ne moremo, sezonsko delo, da si lahko zaslužimo užitke ..., vse to nekaj terja. Morda vam postajam že dolgočasen, vendar ozrite se na ta odstavek. Če niste puščavnik, asket ali preprosto nad svetom razočaran samotar, ki si išče srečo v knjigah, svojem kabinetu ali ki neutrudno zapada v deloholičnost, boste vsaj tri od zgoraj naštetih stvari poleti počeli. Poletje se vedno vrti okrog enega bistva – počitnikovanja. Pa čeprav temu ni tako. Ljudje skačemo z dogodka na dogodek iz kraja v kraj, kilometri postanejo sekunde, časa pa je vedno manj … Tako napoči september.

Evo. Konec odstavka. Končno, bi lahko rekli. Sedaj pa bi vas soočil z nečim drugim. Rad bi napisal nekaj o septembru. September je za upokojence zgolj še eden izmed mesecev celega leta, ki ga rutinsko preživljajo ali med katerim se prav privoščljivo nasmehnejo šoloobvezni in službeno dolžni populaciji, ki mora spet zapeti zadrgo razhajanja iz življenja drugam. September je za odraslo prebivalstvo gotovo naporen. Tečni šefi spet robantijo po službenih pisarnah, prodaja na kavomatu ponovno dosega zelene številke, padajo objemi, ponašanja in izpovedovanja o dogodkih, ki so se pripetili poleti, šolskih klopi pa ne bi niti kaj preveč omenjal. Saj vsi dobro vemo, kako neradi smo že od 24. junija naprej listali koledar proti septembru in ugotavljali, da nas do tja vodita pravzaprav le dobra dva meseca. Počitnice na morju, par zanimivih vikendov, dnevi za igranje, pozneje pohajkovanja, zadrževanja z ljubeznijo, klapo, večerno kršenje javnega reda in miru … pa je vsa uživancija naokrog in je konec veselja. Ljudje zapademo v nekakšno rahlo črnogledost. »Spet vse po starem,« si rečemo. Vendar ali je res tako?

September zbije tistih nekaj odvečnih »maščobnih« stopinj in postane ravno prav topel. Dnevna in tedenska čtiva postanejo spet debelejša, stara ponavljanja arhivskih televizijskih serij nadomestijo nove. Študentje z dolgovi se hkrati jezno in žalostno pripravljajo na n-ti izpitni rok. Politiki si itak vsako leto obljubljajo vročo jesen in pozneje zimo in pomlad in poletje … tako se nikoli ne konča njihov ciklus anoreksičnih fraz, ki prav ponosno letajo v izmozgana ušesa naroda in jih prav takoj tudi zapustijo. Vendar moramo hkrati priznati, da je september vseeno ugoden mesec, ne samo po cenah kakšnih dopustovanj, ampak nasploh. Lažje se je lotiti dela, lažje je iti kolesarit, vročina popušča, vendar ne popusti. Poletja pravzaprav ni konec, le obmiruje, nato pa v prihodnjih mesecih počasi poda štafeto leta naprej. A kljub vsemu potencialu je september pravzaprav tisti mesec, ko se razstavljajo odri poletnih prireditev, ko kovčke spet pospravljamo v omare, ko tudi uporaba klime nekoliko popusti. Tu pa tam je še kakšna kino projekcija »pod zvezdami«, a festivali pospravijo svojo mašinerijo, gledališče se vrne v svoje institucionalne stavbe, kulturni domovi spet zaživijo, turistične agencije ponujajo možnost za še zadnje minute oddiha. Ulice, trgi, letna kulturna prizorišča kljub ugodnim temperaturam ugasnejo, zamrejo. Prekrije jih sneg nekakšnega malodušja.

Na Vipavskem pa je tudi druga stvar. Prav septembra je treba še posebej zavihati rokave stare, od sonca prežgane majice in si obuti obrabljene allstarke. Treba je prijeti še obvezno orodje – škarje, pa smo. In že se pričenja trgatev – poseben socialni fenomen –, na kateri tudi previdni opravljivci težko vedo, ali je pametno govoriti, saj nikoli ne veš, kdo pozna koga in kdo je kdo v vrsti za ali pred tabo. Gre za dogodek, kjer na svoj račun pridejo pripovedovalci vicev in pevci, da bi morda radi osvojili kakšno osamljeno samsko devče v trgatvi ali pa samo pridobili pozornost trgačev. V trgatvi vlada poseben naravni sistem. Ne vidimo se vsi, pa se vseeno čutimo. Ne gledamo se, pa vseeno lahko delamo isto in se med sabo še pogovarjamo. To je jasno. Tako funkcionira pristen svet, dokaz je lahko prav trgatev. Ne gledamo in ne vidimo vsi istih stvari, vendar vseeno vemo, zakaj smo tam in kaj je naša naloga. Rdeče škarje so lahko v isti vrsti s črnimi, otrokom pomagajo starejši, še starejšim pomagajo otroci. Tako to je in edino tako je prav. Vsemu vlada šofer, ki traktor občasno zapelje naprej za naše lažje dohajanje z zvrhanimi vedri in zaboji trtnega pridelka. A še on se pozneje pridruži delu. Ni piramide, je zgolj grunt, vinograd, kjer vsi delamo, kar nam je dodeljeno. Vsi.

Prvi primorski trubadur bi rekel: »V glavi neč, u grlu suša.« Res je tako. Poletje nas očitno res bolj izmozga, kot pa napolni z energijo (seveda je odvisno od človeka). Idejno, finančno, ljubezensko, vitalno, fizično ... smo izmozgani. Vsega nam skorajda zmanjka. Za hip se počutimo kot mediteranska država, ki pa so ji bili že v samem začetku poletja (!) podani strogi in nemogoči rigorozni ultimati ter ukrepi.

Razlogov za ta upad dogajanja v septembru je torej jasen. Poletje te po tvoji želji izkoristi, pa še vedno misliš, da si ti tisti, ki ima nekaj od tega. Seveda, rekli boste: »Imaš pa vsaj užitek.« Pravilno! Vendar je užitek (čeprav sem tudi sam njegov pristaš) ogromen pisan napihnjen dvorec, po katerem otroci skačejo v lunaparkih. Slej ko prej se bo izpraznjeno razvlekel na realnih tleh in po takšnem bo nemogoče spet poskakovati. Iščemo motivacijo za nov začetek, ne da bi jo iskali. Seveda le govorimo, da jo iščemo, v resnici pa še kar naprej ležimo. V tem ležanju pravzaprav mnogi odkrijejo, da je pravzaprav to tisto, ko rečeš, da daš možgane »na off«. Doživijo ekstazo, nirvano, da za to niso potrebne trume turistov, nešteto šotorov, kolone avtomobilov in rutinsko uživanje substanc vsak večer. Za tabo pride vest, ki ti govori: »Če bi manj poskakoval okoli, bi imel več od poletja.« Prihod dela strezni duha in mu morda odkrije, da je pravzaprav napačno preživljal počitniške dni. Tu se pokora začne prej kot kesanje. Vest trka na zaklenjena vrata. To je najhuje, saj vemo, da trka tisto, po čemer smo hrepeneli, vendar je prepozno. Vsaj za eno leto. Ne karam in ne govorim, da je poletje treba preživeti zgolj doma, zaprt v sobi, vendar hočem poudariti, da ni vse v tem, da vidiš čim manj tistega, kar se ti zdi samoumevno in rutinsko. Vse je v tem, kar sam hočeš.

Spet smo pri ljudeh. Šok jeseni nas pretrese, ker se zavemo ne nazadnje minljivosti. Že fraza »Last minute« je agresivna, skoraj urgentno in direktno povedana, nanašajoč se na nas same. Sedaj ali nikoli. To je tvoja zadnja minuta, tvoja zadnja šansa. Ura teče, čas pa je rabelj hudi. Turistična ponudba se zmanjša, kulturni dogodki so v zadnjih izdihljajih, vendar je za nas važno, da po celem poletju vsaj na koncu prisluhnemo svojemu glasu in napolnimo baterije za novo leto, tam, kjer vemo, da hočemo biti. Ne govorim o Bahamih in Sejšelih, če tam še nismo bili. Govorim o tistih naših neštetih malih krajih, kjer se počutimo najbolj prijetno. Pojdimo tja. Spočijmo se. Človek rabi neverjetno malo časa, da se spočije in si nabere novo energijo. Izkoristimo to. Nočem zveneti patetično, vendar dejansko je tako: za srečo ne potrebuješ ne turistične agencije ne markirane pešpoti, le sebi moraš prisluhniti, vse ostalo pride samo. Naj bo september streznitev po »napornem« poletju, vsekakor pa naj ne bo bremen.

lektoriranje: Anja Mugerli

Deli Nazaj