Pred vrati je nova ligaška sezona tudi za igralce malega nogometa, za ajdovske pa bo tokratna sploh posebna. Ajdovski malonogometni klub Kix se je namreč ponovno vrnil v prvo ligo in to ravno v letu, ko klub praznuje častitljivo dvajseto obletnico delovanja. Zato je zdaj pravi čas, da za naš spletni portal spregovori alfa in omega ajdovskih Kixov, predsednik kluba, Miloš Popović, za prijatelje Miška.

Letošnje leto nosi s seboj okroglo obletnico nastanka malonogometnega kluba Kix Ajdovščina. Se spominjaš dneva, trenutka, ko je padla odločitev, za ustanovitev kluba?

Seveda se spominjam. Bilo je v Vipavi, v Kavarni Uršič, ki je bila takrat naš sponzor za turnirje. Pogovarjali smo se o tem, da je mogoče čas, da ustanovimo klub in se začnemo resneje ukvarjati s tem športom, ki nas je vse prevzel.

Kako je tebe zaneslo v ta šport in kaj je tisto, kar ti daje energijo, da vztrajaš na predsedniškem položaju vsa ta leta?

Pogrešal sem nogomet, ki sem ga treniral od mladih nog pa do kadetov pri Primorju in ga potem malo opustil. Začel sem pa na pobudo bratranca, Tomaža Bizjaka, ki je s prijatelji (Robert Kovač,…) predvsem iz Kamenj in okolice začel preigravati mali nogomet po turnirjih. Oni so pravzaprav pravi začetniki futsala na Ajdovskem. Na začetku smo na turnirjih tudi nastopali pod imenom Kamnje (nemalokrat so nas klicali tudi »Stonesi«). Podpiral nas je gospod Čermelj, ki je imel bar in trgovino v Kamnjah. Potem se je ekipa s časom začela spreminjati, eni so odhajali, novi so prihajali tako, da smo se počasi »preselili« v Ajdovščino. Ravno v času ko smo se pogovarjali o ustanovitvi Kixov, v začetku leta 1995, sem si huje poškodoval koleno, pa so fantje rekli: »boš pa trener«, kasneje v letu 1997, ko smo klub registrirali so rekli: »ti boš predsednik« in tako se je začelo. Kaj mi daje energijo? Predvsem ljubezen do športa in kluba, pa vsako leto se najde ali ostaja par fantov zaradi katerih se splača vztrajati. Ker pa zaradi ostalih, predvsem družinskih obveznosti nimam toliko časa za klub kot bi si ga želel, vedno govorim, da če se javi prava oseba lahko takoj prepustim vajeti. Do zdaj se še ni.

V 20. letih Kixov je bilo verjetno precej anekdot, takšnih in drugačnih vzponov in padcev. Kaj ti ostaja najbolj v spominu?

Anekdot je toliko, da bi verjetno lahko napisali knjigo. Najraje se spominjam začetkov nastopanja v državnih ligah, tistega resnega ukvarjanja s futsalom. Kako sem premagoval probleme v odnosih igralec-trener. Predvsem v tem smislu, ker smo bili takrat v glavnem ista generacija. Eni fantje npr. Sandi Likar in Bojan Krapež so bili celo štiri leta starejši od mene. Pa je šlo, ker so fantje sprejeli to, da sem jaz trener in tako so se do mene na treningih in tekmah obnašali, pa tudi zato ker so bili takrat drugačni časi, mi smo bili drugače vzgojeni, lahko smo se v eni uri dvakrat skregali in pomirili a naslednji dan je bilo kot, da se ni nič zgodilo. No, ena anekdota na to temo, ko je na primer Pero Bešir »učil« Roberta Kovača (vratarja, ki je mimogrede od nerodneža, ki si je nemalokrat kar sam dal gol, postal eden najboljših vratarjev v Sloveniji) metati žogo v »kontro«. Beširju, kot bivšemu rokometašu je šlo na živce kako je Kovač metal žogo v protinapad. Tako se je razjezil, da mu je pokazal kako se meče na tak način, da mu je z vso silo s kakih petnajstih metrov žogo vrgel direktno v glavo. Za kazen sem ga takoj poslal s treninga. Pero se je mirno odpravil v slačilnico. A ni odšel užaljeno domov, oprhal se je, počakal do konca treninga, se opravičil in smo šli skupaj na pijačo. Tako smo takrat reševali probleme. Rad se tudi spominjam kako smo hodili na tekme s svojimi avti, si s svojim denarjem plačevali stroške, šli po vsaki tekmi, naj smo zmagali ali izgubili, na pijačo in pizzo. Če sedaj rečeš, da gremo z avti na kakšno bližnje gostovanje pridejo vsi peš na zbor. Malo pretiravam, nisem pa dosti mimo udaril. Takrat smo se več družili, več smo se smejali. Nikoli ne bom pozabil kako smo šli na gostovanje v Ljubljano. Eden od tistih, ki so bili na vrsti za šoferja je bil tudi Erik Kalin. Ker je slovel kot »zelo počasen dirkač« smo ga poslali na pot kakih petnajst minut prej. Kljub temu smo ga ujeli že v Podkraju in potem je do Kalc naredil kilometrsko kolono. Šele v Kalcah smo ga lahko prehiteli in ko smo prispeli v Ljubljano smo njegov avto čakali še kakih dvajset minut.

Lahko primerjamo zdajšnjo generacijo igralcev s tistimi prvimi generacijami? Je danes mali nogomet drugačen, kot se je igral 15, 20 let nazaj?

Kot sem že prej rekel, težko primerjamo igralce. Na žalost je vedno manj tistih pravih, ki bi za klub brez tega, da bi dobili kaj v zameno, dali vse. Takrat je bilo manj tistih »okuženih«, sedaj je obratno. Prej so bili fantje veseli, da so lahko imeli dvorano za treninge, opremo, potem prevoze. Prisotnost na treningih sploh ni bila problem, sedaj trener nikoli ne ve koliko ljudi bo imel na treningu, nekaterim se celo na tekme ne ljubi več hoditi, človek za katerega sploh ne ve zakaj je tam. Za brezplačno rekreacijo mogoče…? Tudi igra sama se je precej spremenila. Po eni strani je hitrejša, bolj zanimiva, po drugi strani pa bolj šablonska, manj je improvizacije in posledično manj golov na tekmo kot v preteklosti. Imam pa občutek, da bi igralci iz prejšnjih generacij boljše osvojili ta nov način igre ker so bili pripravljeni vložiti več. Pa da ne bom zvenel preveč nostalgično ali pesimistično, še zdaleč nisem obupal nad temi novimi fanti, še vedno je precej svetlih izjem, želim pa si, da bi se malo zbudili, da bi se začeli zavedati, da se brez truda ne da storiti ničesar.

Letos se Kixi ponovno vračajo v prvo ligo. Bo šlo le za boj za obstanek ali si lahko obetamo tudi malce višjo uvrstitev na lestvici? 

Vedno si je treba postaviti čim višje cilje a se obenem zavedati svojih zmožnosti. Rekel sem že, da verjamem v te fante, če bodo le trdo delali. Poznam kvaliteto v prvi ligi in tudi fantom smo povedali, da se z drugo ligo ne more primerjati, da bodo morali narediti korak naprej in trdo in predvsem redno trenirati. Če bo tako, potem si lahko obetamo tudi kaj več ko le boj za obstanek. Predvsem pa jim privoščim, tem »ta mladim«, da okusijo kaj pomeni igrati na najvišjem nivoju v državi.

Kako je z igralnim kadrom? Zahteva prvoligaško igranje okrepitve? Kot slišimo je prišlo tudi do menjave na trenerskem stolčku?

Za okrepitve nimamo sredstev. Če se kakšen kvaliteten igralec želi priključiti je vedno dobrodošel. Če ne, bomo igrali s tistim kar imamo. Kar se tiče trenerja, smo se odločili, da damo priložnost Maticu Nagodetu, ki je prej treniral mlajše selekcije. Je mlad trener, ki ima sveže ideje in upam, da ga bodo igralci sprejeli, da bodo skupaj ustvarili dobro vzdušje v ekipi.

Se igralci že potijo na pripravah na novo sezono?

S treningi so začeli 10. avgusta, trenirajo petkrat tedensko. Vadba se izvaja v Ajdovščini, pretežno v dvorani. Do začetka prvenstva pa bodo odigrali tudi nekaj prijateljskih tekem.

Igranje v prvi ligi je seveda tudi precejšen strošek, ki ga ni enostavno pokriti? Se domače gospodarstvo odziva na pomoč? Je sezona »pod streho« ?

Ah, kje pa. Sploh ne vem če bo kdaj pod streho. Nekaj malega smo sicer dobili, še nekaj pričakujemo in očitno bo treba naokoli in nabirati »dinar na dinar«. Moram povedati, da veliko večino sredstev dobimo od občine in če teh sredstev ne bi bilo sploh ne bi mogli nastopati v takem tekmovanju. Naj pa še povem, da ni samo članska ekipa tista, ki jo je potrebno hraniti. V lanskem letu smo imeli v tekmovanjih vse selekcije za katere je Nogometna zveza Slovenije razpisala tekmovanje, od članske pa do U-13. Upam, da bomo tudi letos imeli možnost delati z vsemi temi selekcijami če bo le dovolj igralcev, trenerjev in navsezadnje denarja za ves ta pogon. Prav pa je, da se ve tudi, da v MNK Kix noben ni plačan za svoje delo, vsi akterji v klubu delajo in igrajo stoodstotno prostovoljno in brez nadomestil.

Kaj lahko morebiten sponzor pridobi s tem, da podpre vašo ekipo? Je mali nogomet dovolj prepoznaven v našem okolju?

Če sem iskren menim, da ni dovolj prepoznaven in to je v glavnem krivda na strani NZS. Bi bilo pa na splošno potrebno v Sloveniji izboljšati športno kulturo. Drugod po svetu lahko vidimo npr. tudi v nižjih ligah polne dvorane in stadione, pri nas pa moraš biti najmanj svetovni prvak, da te kdo povoha in to je narobe. Kako boš privabil sponzorje če se na tekmah zbira po 100, 200 gledalcev. Že 50km čez mejo, v Udinah se na tekmah vsak teden zbere po dvajset, trideset tisoč ljudi. Pa se ne igra toliko boljši nogomet kot pri nas. Je pa pozitivno to, da prvo Slovensko futsal ligo s posebno tedensko polurno oddajo spremlja Šport TV, ki je eden najbolj gledanih TV programov v Sloveniji in tu vidim možnost za pridobivanje sponzorjev. Po drugi strani pa vemo kakšna je gospodarska situacija na Ajdovskem. Upam, da se čimprej obrne.

Si spremljal malonogometne turnirje na ajdovskem letos? Opažaš tudi ti, da je zanimanje zadnje leta vedno večje, da je vse več mladih igralcev na asfaltnih igriščih ter da je kakovost igre na kar precej visoki ravni?

Žal nisem spremljal toliko kot bi si želel, nekaj malega pač. Veseli dejstvo, da je veliko turnirjev, da je vedno več ljudi, ki so jih pripravljeni organizirati (sam dobro vem kaj to pomeni zato, vse čestitke), dobil pa sem tudi občutek, da ni več težko dobiti potrebnega števila prijavljenih ekip na turnir, kar je bilo še pred par leti pravilo in tudi to je pohvalno. Tudi kakovost igre je na kar visoki ravni konec koncev, na turnirjih igra vsako leto vse več igralcev, ki so profesionalci v velikem nogometu in igralcev iz futsal lig kar samo po sebi dviguje kakovost igre. Pa tudi med »novimi« obrazi sem opazil nekaj nadarjenih fantov tako, da na tem mestu vabim vse, ki se rekreativno ukvarjajo s futsalom in menijo, da so dovolj kvalitetni, da bi lahko nastopali v državnem prvenstvu, da se nam pridružijo in pokažejo kaj znajo.

Vendar kljub temu jaz nikoli ne ocenjujem igralcev po tem kako igrajo na turnirjih (no malo že), ker je eno igrati turnir kjer se zgodba konča v enem, dveh dneh in tekma traja 2x 10 minut, drugo pa je igrati državno prvenstvo, ki traja osem, deset mesecev in točno toliko časa je treba biti pri stvari. Tam se vidi kdo je pravi.

Kdaj se prvič srečamo na ajdovskih Policah v novi sezoni?

Če se ne motim, v petek, 18.septembra ob 20.30 . Nasprotnik pa bo večkratni državni prvak, FC Litija. Sicer pa bodo vse domače tekme ob petkih ob 20.30 uri. Naj na koncu prisrčno povabim vse ljubitelje športa na Police, da našim fantom pomagajo do čimboljših rezultatov, od slednjih pa pričakujem predvsem borbo do zadnjega diha. Le tako bomo vsi zadovoljni.

Hvala in "forza" Kixi!

foto: Miloš Popović Facebook

Deli Nazaj