Na gori Olimp je bivališče antičnih grških bogov, predvsem Zevsa, ki na gori – prestolu poseda in se včasih živčno vzravna, ko vidi, da je v vsakdanjem življenju nered oz. mu nekaj ni po godu. Vendar pustimo Grčijo, ker jo že itak tako radi zapostavljamo.

Če so bili v antiki junaki vojščaki, avanturisti, pomorščaki, celo pesniki in literarna srenja, kasneje pa mučenci, svetniki, vitezi, kraljeve družine, med vojnami borci, narodni heroji, buditelji in spet umetniki …, kam smo prišli danes? Človeštvu je zmanjkalo občutka za junaštvo, obstajajo le neke na pol človeške kreature, plod sindikalne domišljije, ki jim je v človeški kreacionistični fantaziji pripisana super moč. Že prav, komur paše spremljati tovrstne človečnjake, mu ne branim, vendar: ali je to vse, kar premore svet? Mar je današnji junak res nujno »nabildan« seks simbol, ki živi v vilah in zatišju daleč od ljudi, spremljajo pa ga super naprave, ki v sozvočju z njegovo super močjo rešujejo svet? Se moramo poistovetiti s tem? Mar res ni drugega junaka, ki bi ga znali povzdigniti v ospredje (brez svojega predloga) in mu reči: »Junak si!« Mar ni heroja, ki bi brezkompromisno plaval proti toku in hkrati urejal prav? Ali ni pogumneža, ki bi si upal spregovoriti? Ne, politiki, ne mislim vas. Politiki se imajo pravzaprav za junake. Lepijo plakate, obljubljajo boljši jutri, ob tem pa niti ne pozabijo slabšega včeraj … tako imamo med njimi neke bruse, pajace, lutke v sistemu višjega, kimavce – v glavnem nevredne niti funkcije člana stanovanjskega sveta. Prav teh pa se dandanes bojimo. Jebenti, pa saj so zaradi nas gospodje, zaradi nas so na takem položaju. Kdo jih plačuje, če ne mi?! Največjo uslugo jim delamo (sebi pa škodo), ko naivno sedimo na riti in si govorimo, itak bo na koncu vse enako. Brezbrižnost je voda na mlin oblastiželjnosti in delitvi naroda na dvoje. Še huje pa je, ko jim dejansko verjamemo navzlic njihovi gestikulaciji in mimiki. Mar se ne vidi že od daleč človeških potez, ki razkrivajo njihovo resnično podobo? France Bevk je v Pastircih zapisal: »Oči ne lažejo.« Zazrimo se kdaj v oči človeka: kaj nam povejo, kako odreagirajo?

Znamo reči, pustimo politiko. Vendar, ali naj jo res? Naj res slepo verjamemo njihovim besedam, naj jih varujemo s svojimi davki, jih podpiramo s svojimi glasovi? Politiki sledim do te mere, da vem, kaj se dogaja. V politično vernost pa ne zapadam. Dovolj mi je. Vendar ta kolumna, ta zapis, zgolj moje in vaše sorodno razmišljanje ne bo dovolj. Prazne so ulice, prazni trgi, samotni so vhodi v vladne stavbe. Ne pozivam k folklori protestov, ne pozivam k romanju, vandranju, poskakovanju pred sodišči, h kričanju nekih neumnostih o pravih rešiteljih, o nekih alternativnih programih in izvajanju nekega vandalizma z izgovorom oz. pohvalo, da gre za revolucijo. Revolucija bo takrat, ko bodo šli na ulico otroci z enim oblačilom in lačni upokojenci. Revolucija bo takrat, ko se bodo na ulice podale zlorabljene ženske in izrabljeni delavci. Revolucija bo takrat, ko se bo na ulicah protestiralo z jokom in jezo ter ne z veseljem in nekim »wanna be« protestniškim gibanjem. Revolucija bo takrat, ko se bo v ljudeh predramil tisti čut, tisti notranji vzgib, ki človeku dopusti, da volja popusti, kri zavre. In takrat ne bo lepo. Ne bo romantične podobe množice protestnikov. Takrat se ne bo končalo z interpelacijami, odstopi, denarnimi kaznimi, pregoni, zapori. Vsaj kakšna glava bo padla. Spet poudarjam, da ne pozivam k revoltu, prej svarim, dokler je še čas, da se spremeni. Vendar volje ne vidim. Iščemo in potrebujemo torej junaka. Kdo je to?

Svet je ovit v ovoj sekularizacije. V srednjeveški krščanski Evropi je vladal strah pred Bogom, vse, kar je Cerkev označila kot nekaj več, kot pomembno ali sveto, je bilo hkrati tudi nedotakljivo, edino prav, junaško torej. Z razsvetljenstvom je strah pred Bogom odšel iz miselnosti, vodilni misleci so to prenesli na ljudi. Nespornega junaštva torej ni bilo več. Pojavilo pa se je vojaško junaštvo, ki se je še do nedavnega ohranilo. Avtoritarni sistemi so to junaštvo včasih zlorabili v svojo korist, izrabili so svojo brezpogojno oblast in nam vcepili neke zglede. Danes je tega vse manj. Iščemo heroje v ljudeh, ki so heroji na svojem področju, vendar ne na splošni ravni.

Prav športniki, uspešni zasebniki in umetniki so lahko lep vzgled ter navdih in potiskajo človeško voljo naprej, vendar vseeno niso bistveni za nove pogumneže. Če hočeš biti pogumen, je čisto od tebe odvisno. Vile rojenice ti poguma ne bodo položile povsem v zibko.

Platon pravi, da naj bi državo vodili filozofi in tisti, ki so bili od drugih pozvani, naj vladajo. Priznati moram, da se v teoriji sliši kar fino. Gotovo je nalepka filozofa velikokrat slabšalnega pomena, gre za višje dojemanje, ki ga že iz starta ne moremo in nočemo dojemati. Vendar, predlagam … naj vsak malo razišče posplošena razmišljanja predsokratikov, Sokrata, Platona, Aristotela in mnogih drugih. Če imate uro časa, si povlecite z interneta skripte s filozofske fakultete ali iz teologije, ne enačite filozofa z bleferjem, nakladačem. Zastrmite se vase s spoznavanjem vede, ki govori o tistem najosnovnejšem, le da se tega premalokrat zavedate. Vse, kar je filozofija, je znano. To poznamo, s tem se srečujemo vsak dan, le artikulirati včasih ne znamo. Ob prebiranju vam bo duša stalno govorila »res je, res je, res je«, če vam kaj ni po godu, ste tudi na dobri poti, razmislite, kako bi vi to spremenili. Je filozof torej lahko junak? Dokler ne čepi samo v kabinetu in knjižnicah, temveč se redno vklaplja tudi v javno življenje, gotovo nosi potencial.

Mislim, da je odveč poudarjati, da ne iščemo mišičnjakov s super močmi, ki v kričečih kostumih rešujejo lepa dekleta in svet varujejo pred zlobneži, iščemo zgolj ljudi, ki svoje dolžnosti izpolnjujejo na najboljši način – prav to je tudi njihova naloga. A naloge so dandanes vedno manj obvezujoče; išče se bližnjice in enostavnejše rešitve, mižimo pred polnomočno preizkušnjo in zapadamo v stanja, ko pobalinsko iščemo sebi ugodnejše scenarije. Dokler so to malenkosti, še nekako gre, vendar ko se to prenese na državne odgovornosti, je le še vprašanje časa, kdaj bo prišlo do krize in katastrofe. 

Razmišljanje tako lahko sklenemo z ugotovitvijo, da je junaštva vedno manj v takih oblikah, kot nam veleva naša romantična predstava. V časih, ko so za »pomembneže« in oblastnike najosnovnejše človeške vrednote skoraj pretežke za uresničitev, je za junake še manj prostora. Postali so ogrožena vrsta, če sploh še so. Kdo potrebuje junaka, ko pa imamo vsestranske predsednike, ki obvladajo praktično vse? Kdo hoče junaka, ko pa lahko probleme rešujemo za mizo? Zakaj bi delali kot oblastniki, če pa smo glavni? Tako te ugotovitve mečejo senco na junake, ki niso v kostumih, kvečjemu v gasilskih, rešilnih, policijskih, medicinskih opravah, ki nimajo super sposobnosti, temveč delajo čudeže ter se žrtvujejo s povprečnimi oz. minimalnimi plačami, odpovedujejo se praznikom, prenašajo slabe novice svojcem, se prvi seznanijo z nesrečami, so priča grozljivim prizorom, ob koncu delovnega dne pa se preoblečejo v civil, zapeljejo se domov, k družinam, partnerjem, otrokom, svojim problemom, obveznostim ter k vsemu, kar spada v življenje današnjega človeka. Kateri najstnik bo na svojo steno nalepil plakat komunalnih delavcev ali garaških podjetnikov, ki se borijo za obstoj svojega malega podjetja? Kdo bo poveličeval cestne delavce, tovornjakarje, peke, medicinske sestre? Vse to so osnove, življenja brez osnov pa ni. Vzemimo te osnove iz življenja samo za en dan in poskušajmo preživeti. Junak je, kdor iskreno prizna, da to ni. Junak je samooznanjeni grešnik, ki v koži slehernika hoče najboljše. Družbeno se tako začne pri posamezniku. Junaštvo je izziv za vse, vendar je odločitev na nas. Nič preprostejšega torej. Ali pač?

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Foto: Ashley Rose

Lektoriranje: Anja Mugerli

Deli Nazaj