Slovenska košarkarska reprezentanca je izgubila odločilno tekmo osmine finala Evropskega prvenstva. Premagala jih je Latvija. Sklonjenih glav so zapustili dvorano v Lillu in se poraženi vračajo domov. Slovenija tako ne bo sodelovala na olimpijskem turnirju v Riu prihodnje leto. Ko je sodnik zapiskal konec tekme sem vzel v roke mojo pametnejšo polovico in čivknil Luzerji. Na srečo mi je bilo že naslednji trenutek jasno, da sem v tem porazu edini Luzer jaz sam. Fantje so dva meseca garali in se žrtvovali za to tekmo. Ko smo se mi hladili ob Nadiži, so se fantje potili nekje na parketu. Fantje so tekmo odigrali po svojih najboljših močeh. Res škoda za poraz.

Petnajst minut pred koncem tekme z Latvijo sem prijel daljinec, se parkiral na kavč in začel groziti Slokarju, Blažiču, Balažiču, obrvi Jureta Zdovca in drugim. Prepričan, da bi sam zagotovo bolje odigral zadnji dve minuti tekme sem, ko je prišel bridek konec, televizor ugasnil. Postal sem Luzer. Še nekaj minut je izgubljena priložnost živela v mislih, nato je prišla že nova priložnost. Za ponovno postati Luzer. Če potegnemo črto je stvar jasna. Košarkarji Latvije so zmagovalci, naši so poraženci, mi (mi, ker dvomim, da sem v tem luzerstvu osamljen), doma na kavču pa Luzerji. Več kot je po slovenskih kavčih luzerjev, slabši so rezultati naših športnikov, kulturnikov in  politikov. Gre za nekaj v povezavi z energijo.

V Ajdovščini se je medtem začel jesenski del rednega dela bitke za Lavričev trg. Pomladni del sezone je sicer v začetku prinesel dokaj enakovredno igro po sredini, nato pa je nadaljevanje postreglo z boljšo igro in precej več priložnosti za gol. Potrebno je pohvaliti obe ekipi za borbeno igro, ki navdušuje gledalce. Končnega zmagovalca je danes nemogoče napovedati. Ne bo pa čisto nič nenavadnega, če bo na koncu rezultat 0:0. Le gledalci bomo prikrajšani za gole in morda čustva ob zmagi in porazu.

Tudi v tem športu nas je precej Luzerjev. Že vsaj trideset let. In koliko nešteto priložnosti je šlo mimo, da bi se izvlekli iz tega luzerskega brezna. Iz nekoč prepoznavne prireditve v maju smo prišli na prireditev, katere glavne zvezde so montažerji šotorov Petre. Luzerji seveda ne ustanovijo svojih civilnih iniciativ. Niti takih za trg brez pločevine.

Civilna Iniciativa Lavričev trg se seveda s svojim načinom igre pošteno bori za končno zmago ali vsaj neodločen izid, podoben cilj ima na drugi strani tudi ajdovska občinska uprava, na čelu z županom in obljubami volilcem. Kot rečeno je zmagovalca nemogoče napovedati, prepričan pa sem, da smo lahko Luzerji tisti, ki tekmo odločimo. Le s kavča bo potrebno vstati. Bolj kot bodo kavči po ajdovskih domovih samevali, bolj bo trg živel. Ne nazadnje pa bo tudi za poraženo ekipo lažje sprejeti poraz in poskušati najti koristi v njemu.

Kljub vsemu pa poznamo že prve poražence epske bitke. Skorajda ne krivi, še manj pa dolžni, so na igrišče pritekli »wotrovci«. Za svoj večmesečni trud so za konec, povsem po nepotrebnem, »pokasirali« kup negativne publicitete. Tako v medijskih vrsticah kot tudi po ajdovskih gasah. Je pa res, da niso Luzerji. S kavča so vstali.

Deli Nazaj