Bojda moram pisati. Človek piše, da (se) nekaj ohrani. Piše anale, piše dnevnik, piše kroniko, leposlovje… vse piše, zapisuje, memorira. Vse je treba ohraniti. To je vedel že človek, ki je v tablice klesal klinopis, ista vrsta človeka pa ve to tudi danes, le da so tablice malce drugačne. Zapisano nosi besede. Besede pa so lahko dvoje vrst, ali laž ali resnica. Vedno je obojega enako, le da se drugo raje briše kot pa prvo. Zakaj? Bojimo se. Polašča se nas strah, fobija pred ugledom. Če hočeš uničiti človeka, mu poneveriš zgodovino, razširjaš o njem nelepe stvari, pa naj si bodo resnične ali ne. Tako degradiraš splošno mnenje o njem, pozornost obrneš na tisto kar je slabo, vse dobro pa ostane v senci pristranskih robov. Človeku uničiš zgodovino. Kdor je sposoben uničiti zgodovino je zmagovalec. Pa še ta ni nujno za daljši čas. Tako je vse skupaj intriga, ki v krogu spreminja svoj tok, svoje valovanje in ne nazadnje tudi smer.

Sedaj pa bom radikalno spremenil tok tega zapisa ter prešel k bistvu, ki ga bom začel z vprašanjem. Morda bo retorično, morda bo to vprašanje za nas. Za vse nas. Česa se je bala Islamska država, ki je proti koncu februarja uničevala starodavne mezopotamske muzejske artefakte? Vsi poznamo rutinske izgovore: »Alah ukazuje uničiti vse kar ni pravovernega«, »Že Mohamed je uničeval poganska znamenja«, »hočemo pravo verno družbo brez krivoverskih znamenj«. Ampak dragi, božji ljudje, to že vemo. Izmislite si kaj novega. Razjasnite stvar. Veste, zahod ne rabi filozofije. Potrebuje instant razlage. Na ukaz, na dotik, razumljive, ne pavšalne, ne metaforične. Potrebuje dejstva.

Rad imam kulturo, vsaj mislim, da jo imam rad. Nisem nikakršen intelektualec ali filozof. Sem le razmišljujoči človek, ki ne more nonšalantno sprejemati uničevanja tisoč in še tisoč let starih reliefov, spomenikov ter kipov. Kot učenec kulturne dediščine, torej ne morem ostati ravnodušen ob novici, da so t.i. »fundamentalistični norci« razbijali vsevprek po muzeju. Doživim vzgib, razburkajo se mi misli. Vsemu pa vpenja takt vprašanje : »Zakaj?«

Tiste dni, ko je bilo veliko govora o teh uničevanjih sem čakal pred televizijo na tv dnevnik, da bom videl kakšno novico o omenjenem dogodku. Pred ekran je prišel pravoveren fundamentalistični pripadnik države, ki je moraliziral in zavzeto razlagal, zakaj je uničevanje starodavnih artefaktov koristno za vero. Sam Alah je namreč naročil uničiti vse, kar je krivoverno, vse kar ni on, vse kar ne poveličuje njega. Pripadniki ISIS-a so iraško mesto Mosul prevzeli pred kakšnim letom. Ko so si podjarmili vse ostale pomembne institucije, je prišel na vrsto še muzej. Zbirka ter učbenik za sedanjost, zapuščina, ki se je skozi stoletja ohranila v neusmiljeni puščavski naravi, je naenkrat dočakala svoj usodni konec. Prišel je dan, ko so vojščaki ISIS-a preprosto vstopili v prostore muzeja, kot razjarjeni otroci, ki jih prvič spustiš na nova otroška igrala. S težkimi macolami so udarjali po kipih, da so padli, nato pa so jim razbili glavo.

Nerodno, a zelo odločno, so skakali na podstavke, potiskali težke kipe, se znašali nad njimi z vso svojo zaverovanostjo, odločnostjo in sveto jezo, jih izmaličili z virtualno pištolo, skratka kaos. Brezpredmetno bi bilo, da bi sedaj moraliziral, da bi modro opozarjal, da se tega ne sme, ter objokoval dogodek. Če že govorimo o tem dogodku, velja omeniti, da se je zgodil genocid nad umetnostjo rojstnih krajev človeške civilizacije. Kipi so padali kot živi ljudje. Razbit kamen je spominjal na izmaličene kosti in kožo. Za trenutek se je zdelo, da v resnici padajo človeške postave.

Generalna direktorica UNESCA je podala ob tem dogodku prizadeto izjavo. Mediji so se razpisali na dolgo in široko. Svetovni voditelji, pa so ostali večinoma tiho. Gre za spomin na skorajda pradavna kraljestva, skrajneži pa so prepričani , da niso izgubili ničesar, saj jih bodo po izbrisu oni nadgradili. Pa je temu res tako? Šlo je namreč za več tisoč letne artefakte iz akadskega ter asirskega imperija, ki sta cvetela in propadla ob reki Evrat in Tigris. ISIS-ov goreči pripadnik je kipe in reliefe predstavil, kot upodobitve deževnih , kmetijskih ter vojnih božanstev, ki so, kot vse upodobitve deževnih, kmetijskih ter vojnih božanstev, ki so, kot vse upodobitve telesa, v islamski veri prepovedane. Za primer nam pove tudi zgodbo o Mohamedu, ki je v Meki z lastnimi rokami uničeval politeistična znamenja. Nesmiselno bi bilo začeti razpravo o Islamu kot veri. Če govorimo o različnih skrajnežih, fundamentalistih, govorimo izključno o njih, ne o veri kot takšni. Eno je vera, drugo so ljudje.

Če vsa dejanja skrajnežev zreduciramo na gola dejstva in jih opišemo z besedami, pridemo do amoralnosti, barbarstva, krivega prepričanja, dokazovanja in šopirjenja, napihovanja samozavesti, stoičnosti, rigorizma, modernega ikonoklazma, ne nazadnje  tudi do draženja. A celotno dogajanje, če gre verjeti načinu pripovedovanja in zavzetim besedam pripadnika ISIS-a, lahko pripišemo predvsem strahu. Strah pred tujimi, pradavnimi božanstvi, strah pred drugo kulturo, strah pred ohranjanjem starodavnih malikov, ki bi se znali razpasti nekoč v prihodnosti. Strah pa, kot kaže, ni zajel samo teh ubogih ISIS militantov, ki so jih zahodni mediji enoznačno obsodili kot bodisi norce in barbare bodisi nevedneže. Strah je zajel tudi preostali svet, predvsem zahod. Vendar ISIS pripadnikov nočem označiti kot psihopate, kvečjemu kot trmaste, svetu nedorasle, otroke, ki še ne poznajo »multikulture« oz. »multi-kulti« kot bi se najbrž tudi nemška kanclerka strinjala z mano. Strah je obojestranski.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v reviji Microtopia, ki jo je izdal Mladinski Center Hiša mladih Ajdovščina.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Foto: Flickr

Deli Nazaj