V dokumentih sem razbral, da sem se rodil v Ajdovščini, in Haidenschaft, in Aidussina, ki leži na temeljih Castra Mutatio. Tam, kjer je vipavska burja zaobrnila rimskim vojščakom kopja, kakor pravi pripovedka; na meji med Vzhodom in Zahodom, na meji primorske province in dežele Kranjske, na prelomu dveh stoletij, ko se je človeški um začel motorizirati. Učeni horoskopeži so mi povedali, da je bila noč 22. septembra, ko sem zagledal svet, v znamenju Venere – Device, ki je zbledela nad Tehtnico. Tako sem začel živeti pod Čavnom, ko je nad njim in nad Nanosom še krožil dvoglavi orel.

S temi besedami začenja Veno Pilon slikovito pripoved o začetkih svojega življenja v avtobiografiji Na robu. Rojen na današnji dan, leta 1896, je svoj prvi ustvarjalni vrhunec doživel ravno v Ajdovščini, v družinski hiši, kjer je bila tudi pekarna očeta, Furlana in pekovskega delavca Meniga in Vipavke Urške. Rojen je bil sicer drugje, kot pravi sam, nekje v »gasi pod kolono«, v hiši vinskega trgovca Bolaffia, kjer je na koncu te mračne gase, menda pod figovcem, ob prehodu poletja v jesen zagledal luč sveta.

Da je Veno Pilon postal to kar velja danes, eden najpomembnejših slovenskih ekspresionističnih slikarjev, poliglot, prevajalec, in nenazadnje odlični fotograf ter grafik, gre velika zahvala dvema osnovnima dobrinama, brez njiju tega ne bi bilo: zaradi izredno slabih razmer v katerih je družina živela ob njegovem rojstvu, je Venceslav ali Vencelj seveda hitro zbolel, in kot piše v avtobiografiji mu menda nobena »žavba ne žegen« nista pomagala, dokler ga nista Menigov maslen kifeljc in poln kozarec terana, v katera je bolj verjel kakor v Boga, po dveletnem boju s smrtjo za veliko noč čudežno vzbudila k življenju. In zato je obema ostal zvest do groba.

V pekarni, ki jo je po očetovi smrti leta 1927 vodil nekaj časa tudi sam, si je uredil atelje, kjer so nastala najboljša dela. Slikal je z oljnimi barvami, pred ali po tem pa je motive ponovil tudi v grafiki. Kdo ne pozna slik z naslovom Moj oče, Kruh, Furlanka, Rusinja Varja ali pa Ajdovščina in Stara elektrarna na Hublju? Domača pokrajina in ljudje, ki jih upodablja v trdi in nazorni surovosti. Pred gledalca je vseskozi postavljal ogledalo njihove in hkrati tudi svoje duše, kar pa večinoma kasneje ni spreminjal, tudi ko se je preselil za celih štirideset let v Pariz, prestolnico umetnosti in njegovo večno hrepenenje. Zamenjal je le medij, slikarstvo za fotografijo, in v Parizu so med vojnama, približno deset let po najboljših ajdovskih delih nastale najboljše fotografije, nekatere datirane v trideseta leta 20. stoletja. V Parizu se je ustalil, poročil z Anne-Marie Guichard in povil sina Dominiqua. Slednji bo kasneje odigral ključno vlogo pri formiranju današnje Pilonove galerije v Ajdovščini.

Z vmesnimi pasusi je svoja zrela leta Veno Pilon preživel kot Parižan, kjer se je precej ukvarjal s prevajanjem slovenske literature v francoščino. Obvladal je mnogo jezikov, kar kaže na njegovo svetovljansko dušo, saj je v mladosti študijsko prepotoval pol Evrope. Po ženini smrti leta 1963 se je kmalu vrnil v Ajdovščino, kjer je dan po dopolnjenem 74. letu tudi umrl, torej, 23. septembra 1970.

In le dobra pol leta zatem, 9. aprila 1971 je sin Dominque v pismu naslovljenem na Občino Ajdovščina, omogočil postavitev temeljev in začetek ustanovitve same zbirke in pozneje galerije. V zapuščino je sodila poleg slik, risb in fotografij tudi Pilonova korespondenca in drugo dokumentarno gradivo ter likovna dela drugih avtorjev.

»Kot dedič Vena Pilona izjavljam, da poklanjam mestu Ajdovščina kulturno dediščino svojega očeta v znamenje hvaležnosti za gostoljubje, ki mu ga je izkazal njegov ljubljeni rojstni kraj, in želim, da bi njegovo ime in njegovo delo živelo v spominu prihodnjih rodov«.

V petek, 21. septembra leta 1973 so bili spodnji prostori galerije, v kateri je bila začasno postavljena stalna zbirka Vena Pilona, odprti za javnost. Odprtje je spremljala prva razstava, na kateri so javnosti predstavili zbirko Pilonovih del, ki jih je podaril umetnikov sin Dominique Pilon ter dela, ki jih je iz svoje zasebne zbirke posodil dr. Danilo Lokar.

Včeraj je Pilonova galerija praznovala že 42. obletnico delovanja. V tem času je zrasla, vsaj po svojem pomenu, v referenčno ustanovo, v pooblaščen muzej, ki s svojim poslanstvom ohranja dediščino, ki je cenjena tudi kot nacionalno bogastvo, velikega umetnika, ajdovca.

Pilonova galerija je tako prva monografska ustanova, ki je nastala na podlagi avtorjeve zapuščine in Slovenija je torej pred 42. leti dobila s tem tudi edinstveno razstavišče v našem prostoru. Za obnovo in preureditev pekarne in sosednje hiše v galerijo je poskrbel Pilonov prijatelj in sosed, še en velikan ajdovske in vseslovenske kulture, arhitekt Svetozar Križaj. Nalogo je opravil več kot odlično, za to prejel tudi Plečnikovo nagrado, in še danes je začutiti v razstavnih prostorih Pilonove galerije edinstveno in pristno domačnost, toplino stare pekarne in velikega duha Vena Pilona.

Že ob ustanovitvi galerije so se akterji in širša kulturno politična srenja zedinili, da je posebnost te galerije ravno predstavitev slikarjevega dela in življenja, ter da tu ni prostora za krajevne zbirke etnografskih, arheoloških, zgodovinskih in prirodoslovnih posebnosti, saj bi s tem škodili njeni izvirnosti.

Danes pa Pilonova galerija na srečo še vedno ohranja izvirnost in to tipično primorsko domačnost, a na žalost sodobni trendi muzejskega dela zahtevajo drugačno okolje, okolje, ki nudi dovolj primerne pogoje za ohranitev neprecenljivega bogastva, ki ga je ustvaril Veno Pilon in na katerega smo lahko upravičeno izjemno ponosni.

Vse najboljše Veno!

Tina Ponebšek, v.d. direktorice Pilonove galerije

Deli Nazaj