Rokometni klub Ajdovščina je bil nekoč paradni, ekipni, šport občine Ajdovščina, sedaj pa se skorajda krčevito bori za svoj obstoj. Rokometno ekipo so v Ajdovščini prvič vzpostavili že v petdesetih letih prejšnjega stoletja  v gimnaziji in nato v sindikalnem športnem društvu Primorje. Velik podpornik rokometa je bila enota jugoslovanske vojske, nastanjena v Ajdovščini. V njej je bil takrat za šport odgovoren Žiga Zemljak, ki je končal beograjsko fakulteto za šport in je prinesel nova rokometna pravila, pri razvoju ženskega rokometa pa je pomagal vojak - tedanji reprezentant Zlatko Kocjan. Rokomet je nato Leskovec prenesel na novoustanovljeno srednjo ekonomsko šolo. Sindikalno športno društvo je po začetnem zagonu omagalo in tako sta se Leskovec in Zemljak skupaj z dijaki, odločila, da ustanovijo najprej goriško rokometno podzvezo, takoj zatem pa še Rokometni klub Ajdovščina. Oboje so izpeljali v letu 1958. Klubi so se hitro ustanavljali tudi drugod in že jeseni so tekmovali v goriški ligi. Leta 1959 so v kvalifikacijah za slovensko ligo premagali Celje in se vanjo uvrstili. Po prvi sezoni so sicer izpadli, a se nato vanjo vrnili. To se je v naslednjem obdobju večkrat ponovilo. Denarja je pač vedno primanjkovalo. Leta 1961 je klubu uspelo k sodelovanju privabiti odličnega strokovnjaka, dr. Krešimirja Petrovića. V sezoni 1961/1962 so osvojili tretje mesto v slovenski ligi, a nato denarja za Petrovića ni bilo več in spet so zdrsnili v primorsko ligo. Če bi tedaj Petrović ostal, bi morda postali slovenski prvaki, tako pa so do konca šestdesetih let nihali med slovensko in primorsko ligo. Kmalu po letu 1972 je na pomoč ajdovskemu rokometu priskočil Mlinotest, ki je bil glavni pokrovitelj. Kmalu zatem je prišlo do združitve s tedaj močnim Partizanom Dobravlje, kjer je deloval kasneje tudi v Ajdovščini zelo uspešni klubski predsednik Peter Pavel Štor. Takrat se je začela uveljavljati zlata mladinska generacija. Najbolj znan predstavnik je kasnejši trener Cimosa Matjaž Tominec, v njej pa je bil tudi Danilo Zavrtanik, današnji prvi mož novogoriške Univerze. Imeli so tudi izjemnega vratarja Vladimirja Maraža, ki so ga strokovnjaki postavljali ob bok Mirku Bašiću. Žal je prekmalu odnehal. Takrat so se ajdovci ustalili v slovenski ligi, mladinci pa so dvakrat prišli na zaključni turnir jugoslovanskega prvenstva. Leta 1978 so bili četrti.

Drugo polovico sedemdesetih let je zaznamoval razcvet ajdovskega gospodarstva. Rokomet je po začetnih težavah naredil nov korak naprej. Po portoroških sklepih o formiranju panožnih regijskih selekcij smo v Ajdovščini dobili regijski center za rokomet, a denarja za trening z najbolj nadarjeno mladino s celotne severne Primorske v Ajdovščini ni bilo dovolj. Projekt je propadel, žal pa je za sabo v zaton potegnil množičen rokomet po manjših krajih. V Ajdovščini smo imeli srečo, da se je za glavno pokroviteljstvo odločilo podjetje Lipa. Leta od 1977 do 1985 so bila najboljša leta ajdovskega rokometa. Klub je bil sicer amaterski, a je Lipa na čelu s Francem Boštjančičem in Slavkom Furlanom, ki je prevzel predsednikovanje, poskrbela, da so imeli fantje po športni plati vse, kar se je takrat pričakovalo. Odlični mladinci s konca sedemdesetih let so dozoreli v člane. Pod vodstvom trenerjev Dušana Kokalja in Braneta Jazbarja so postali slovenski prvaki, leta 1982 pa so se uvrstili v drugo jugoslovansko ligo. Bili so odlično organizirani. Prihajali so novi domači nadarjeni fantje, in tako je Ajdovščina postala stabilen drugoligaš. V letih pred razpadom Jugoslavije je na vrata že začel trkati profesionalni šport. Prihajale so za tedanji čas mamljive ponudbe velikih klubov.  RK Ajdovščina je imela zanimive igralce, kot so bili Leopold Kalin, Aleksander Lapajne, Bojan Čotar, Niko Bajc ... Začeli so odhajati. Treba je bilo iskati nadomestila, začela pa so se tudi napetosti zaradi razpadanja skupne države in z vse bolj zahtevno organizacijo potovanj. V Moslavini je med tekmo že pokalo. Zapleti so se ponovili v Karlovcu. Zaradi cestnih zapor so rokometaši s težavo prišli domov. Na zadnjo tekmo v Split jih nihče ni hotel peljati, zato so se izjemoma odločili za polet iz Zagreba.

Sledili so težki gospodarski časi zaradi izgube jugoslovanskega trga. Nekaj časa je bila Ajdovščina v prvi ligi brez pokrovitelja. Za krajši čas sta prišla Duka in Hubelj, nato je kazalo, da se bomo ponovno prebili med najboljše v Sloveniji, ko je leta 1993 pokroviteljstvo prevzel Fructal, ki pa ga je zanimal le odličen rezultat članske ekipe. Preveč je bilo tujih okrepitev in premalo odkritega pogovora med igralci in upravo. Dolga klop brez homogenosti v ekipi ne pomeni nič. Rezultati niso bili primerni vložku, tujci pa so bili ob tem precej bolje plačani od sicer kakovostnih domačinov, ki so bili tudi sicer zapostavljeni. Po treh letih se je Fructal umaknil in ajdovski moški rokomet je začel znova in se še ni pobral. Le od donacij članski rokomet ne more živeti - kljub sedaj zglednemu delu z mladimi.

Že v lanski sezoni so si v klubu postavili cilj ohranitev članskega rokometa v Ajdovščini. Iz tega razloga je tudi skromno 9. mesto s tremi zmagami in 2 nedločenima izidoma pokazatelj stanja v mestu. Uspeli so ohraniti člansko ekipo, kar je tudi cilj v novi sezoni. Rezultatsko si želijo nekoliko višje, saj se je ekipa nekoliko okrepila. V klub sta se vrnila sicer igralca rokometnega kluba Col Matic in Janez Koren, ki sta v lanski sezoni igrala v Sežani. Prav tako je iz Sežane prišel Kuret Gregor, ter Krt Dušan, ki bo pomagal vratarjem. Iz Kopra je prišel Tadej Krmac. Po poškodbi se vrača Niko Bajc, ki je v prejšnji sezoni igral samo v jesenskem delu, ostali pa so domači igralci.

RK Ajdovščina torej ostaja na istem  organizacijskem nivoju kot prejšnjo sezono, to pomeni z minimalnim strokovnim  kadrom. Mlajše selekcije bosta vodila Vid Pregelj in Ana Žigon ob pomoči Mihe Mohorčiča. Trener članske ekipe ostaja Dean Kovšca.

Sezona se prične že ta vikend, fantom pa seveda želimo obilo dobrih iger in točk na svojem računu. Gledalce pa vabimo na ogled tekem na ajdovske Police.

Vir: Primorske novice  in Rokomet.net

Foto. Miha Mohorčič

Deli Nazaj