Naj vam povem, da sem nazadnje skupinsko treniral, tekel, v vojski davnega leta 98. In tam smo bili sami moški. Rad bi spet tekel, poskusi, dokaži si, da zmoreš, sedaj imaš možnost. Kaj pa moje telo, nepopolni čudež narave, večni preobrazbi ujeti objekt? Ah, ne sekiraj se. Kaj pa je popolnost? Kaj nismo vsi v iskanju idealov pozabili na očala? In tako sem obul teniske, oblekel najkrajše hlače in oprijeto majčko, ter nadel očala, in sicer ona ta črna ter se v pospešenem koraku z izpolnjeno prijavnico prelevil v tekača.

Hop, napočil je prvi dan. In sva šla, jaz in moja duša, katera je kar vestno spremljala celotno dogajanje. Motivacija ob samem prihodu je vrhunska, saj skupino sestavlja pretežno ženska populacija. Zaradi česa sem že tukaj? Vse kar lahko pričakujem od prvega teka so: boleče noge, utrujenost, nekaj novih poznanstev in seveda strogega trenerja , če bom imel srečo me bo prvih tekaških korakov učila celo ženska, ha. Prvo sramežljivo pogledovanje v številno dobro opremljeno skupino zelo zagretih tekačic in tekačev. Občutek vročine kot, da bo ravnokar izpod mojih nog bruhnil vulkan. Masa zagnanih, razgretih teles, poskakovanje, kroženje z boki, vrtenje glave, šušljanje, spogledovanje, ocenjevanje, nasmehi, še enega, mogoče drugačnega treninga, nič kaj posebnega. Spet drugi iščoči samega sebe kot kapljice, ki se trudijo ugasit še tako močen ogenj ali pa celo zanetit iskro iz teh sramežljivih, zaskrbljenih pogledov. Sreča je na moji strani. Kot popolnemu neznancu mi pripada članstvo v ekipi začetnikov, katerega spremlja tudi začetna sreča, dodeljena mi je ženska trenerka, super. In sva šla. Nastopilo je obdobje tišine, katerega so spremljale spodbudne besede Lucije, topotanje korakov, dviganje prahu ter lovljenje sape. Nič kaj posebnega. Po dveh kilometrih teka v kombinaciji hoje izjava, ki te strezni. »No ogrevanje je končano, sedaj se bomo raztegnili ter naredili nekaj vaj za moč in pretekli nekaj šprintov.« Kaj?! Še ženske niso več kar so bile. Napočilo je obdobje, ko sva se z dušo razšla. V lovljenju sape in brisanju prepotenih očal sem spoznal, da sem na pravem mestu. Prvi dan treninga je minil s prelepimi raztezalnimi vajami in ravno prav ohlajeno pijačo, na kateri se mi je pridružila še moja dušica. In sva šla.

Sledilo je kvalitetno spanje in zaobljuba med mano in dušo, da se ne zapustiva več. Treningi, kateri so si sledili so bili vse bolj skrbno načrtovani. Spodbuda, pogovor ter smeh in veliko pozitivne energije, podkovane s svojo skromnostjo s strani trenerke Lucije, je te štiri tedne, kot bi mignil pognal naprej s še lažjim korakom. Tekač naj bo. Spoznanje, da nismo sestavljeni samo iz kosti in mišic, ampak, da v naši telesih prebivajo enkratna duhova bitja duše, katera si zaslužijo, da jim večkrat prisluhnemo. Ter jih, če je potrebno, popeljemo na pašo. Na zelene travnike, makadamske poti, asfaltne ceste in nikoli ne pozabimo na tej paši prisluhnit, kljub hitenju, drug drugemu. In sva šla.

Zapis je bil prvotno objavljen v okviru projekta Pospeši ritem. Gre za zmagovalno zgodbo nagradnega natečaja

Deli Nazaj