“Naučiti se boste morali, kako biti bolj asertivni.” mi je rekla psihiatrinja, ko sem jo obiskala drugič. Drugič, ja. Prvega obiska se spomnim zelo megleno. Malo preveč panična in malo premalo zbrana sem bila. Pa bila sem pri psihiatrinji! Ne vem kako je z vami, ampak jaz si nisem mislila, da bom kdaj obiskala psihiatrinjo. Tja gredo tisti, ki so šibki, ne? Tisti, ki ne zmorejo. No, pustimo. Kdaj drugič o stereotipih in tabujih.

Asertivna. Slišala sem že za to, ampak biti asertivna? Jaz? Skozi cel proces mojega šolanja, od osnovne šole do faksa, sem bila pri tistih, ki so največkrat poznali odgovor na zastavljeno vprašanje, a nikoli dvignili roke. Mogoče smo kdaj poskušali z mimiko sugerirat profesorju, da vemo za kaj se gre, a oglasili se nismo. Zakaj? Ker kaj pa, če nimamo prav? Saj bo kdo drugi namesto nas podal pravilen odgovor, ne bomo se izpostavljali. Ne bomo se izpostavljali, držali se bomo nazaj. In ob asertivnih ljudeh sem se vedno počutila ogroženo. Mogoče manjvredno. Definitivno bolj sramežljivo. Manjše. V glavnem, ne preveč prijetno. Ampak težava sem bila jaz. Ne drugi. Tudi, če sem bila mnenja, da so agresivni. Sramežljiva jaz. Prestrašena ob asertivnežih.

Kaj je asertivnost

Asertivnost ni tako zelo kompleksna. Asertivnost je način obnašanja. Pri nekaterih ljudeh gre za zelo naravno obnašanje. Drugi se ga pač moramo naučiti. Oziroma ga na novo odkriti in privzeti. Asertivni ljudje se borijo za svoje pravice, ne pustijo, da so le-te kršene. Prav tako se ne pustijo izkoriščati. So direktni ter jasno izražajo želje, pri tem pa imajo v oziru pravice drugih ter njihova čustva. Niso zlobni, so samozavestni in odločni. Asertivni. Asertivnost je iskreno in primerno izražanje čustev, mnenj in potreb.

Asertivnost, kot jo vidim jaz, je pokončna, samozavestna drža človeka. Pa ne samo v fizičnem smislu. Gre za trdno držo pri mnenjih, odločitvah. Strokovnjaki pravijo, da so asertivni ljudje vzravnani, pokončni, s sproščeno mimiko obraza in nenapetimi rameni. Se pravi vse tisto, kar jaz nisem bila. Pa zdaj sem. Vsaj bolj, kot sem bila. Zdaj, če nečesa nočem, rečem ne. Ker imam pravico reči ne. Ker sem pomembna tudi jaz.

Zakaj je asertivnost pomembna

Če nismo asertivni, ali ne znamo biti asertivni, lahko to pripelje do resnejših težav. Been there, done that. V bistvu sem še tam, ampak se vlečem ven. Postajam asertivnejša. Torej, če nismo asertivni, se lahko pripeljemo do:

1. Depresije. Počutimo se nemočne, brezupne. Nimamo kontrole nad svojim življenjem. Vso jezo, ki jo občutimo (ker ne ravnamo, kot bi želeli), potlačimo.

2. Zamerljivosti. Jezni smo na druge, ker manipulirajo z nami, ali nas morda izkoriščajo (zato, ker mi to dopuščamo).

3. Frustracij. Ker se nenehno sprašujemo, zakaj dovolimo, da drugi tako delajo z nami in zakaj ne ukrepamo.

4. Agresije. Pasivne agresije. Če ne znamo pravilno izražati jeze, se lahko nakopiči in se rezultira kot agresija.

Naštetemu dodajam še svoje področje – anksioznost in panično motnjo. Ker se ne znam postaviti zase, ker se dnevno borim z občutki krivde.

Zato je asertivnost pomembna. In ne smemo je mešati z nadutostjo, agresivnostjo. To je predvsem opomba meni, ker se z vsako asertivno potezo malo prestrašim. Ker sem bila vedno vajena potrebe drugih dajati pred svoje potrebe. Pa čustva in želje tudi. Z asertivnostjo smo, kar bi morali biti, kar si želimo biti. In ne kar drugi želijo da smo. Če ne gre drugače, fake it ’til you make it. Če nekaj dovolj dolgo počnemo in smo pri tem prepričljivi, lahko prepričamo tudi lastno telo, lasten um, da smo, kar želimo biti. Pri meni deluje. Začne se z držo, pokončno držo, sproščenimi rameni. Sledijo misli, pozitivne misli. Potem človek niti ne gre za tem kdaj celotno zadevo ponotranji, kdaj postane vse skupaj nekaj popolnoma naravnega.

Ste asertivni? Ko je kdo meni rekel, da nisem samozavestna, da se ne znam zares postaviti zase, sem zamahnila z roko, misleč, da nima prav. Da sem takšna, kot jaz želim. Odločna ženska. Bila pa sem zmedeno dekle, ki se vleče vase. Ki dvigne ramena in spusti glavo vmes. Saj to še vedno kdaj počnem, ampak prepoznavam signale, ki me opozarjajo, da sem boljša od tega. Da zmorem več. Da želim več. Da želim več predvsem od sebe. Ker edino tako lahko živim življenje, ki si ga želim živeti.

* Kolumna je bila prvotno objavljena na blogu Medeja.net in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorice.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj