Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteKaj žene ljudi, da zaradi tega dojenčka, štalice, pastirčkov in ovac pozabijo na obletnico poroke, rojstne dneve svojih otrok, na božič pa se pripravijo že vsaj mesec prej. Nova kolumna Nejca Furlana.
Spoštovano spletno občinstvo, ki omejeno na Lokalne Ajdovščina (ali širše po raznih delitvah) berete to kolumno. Mimo so vsi sveti, vahti, dan spomina na rajne oz. po starem kar dan mrtvih, mimo je v naših krajih zadnja leta nekako posiljena noč čarovnic in da, dragi trgovci ter predrage mega korporacije, ki svoje božične okraske že kar tiščite z obema rokama v svojih predalih, počakajte še teden, morda vsaj par dni, potem pa: navalite!
»Je li mar november, mesec, ko se krasi, ko se blešči, ko se vse zatiska, da se pred samim božičem napali v šoping centre, pograbi tiste medenjake, pokupi plastične jelke ter lučke za zunanjo okrasitev hiše?« vas vprašam. Kdo bo letos praznoval božič, kdo ga bo promoviral?
Patrijin primer je zastaral, bližajo se neverjetno hudo resni oranžni, rdeči in rožnati alarmi zaradi takih in drugačnih vremenskih razmer, Brežice so (skupaj z drugimi obmejnimi kraji) postale zrelostni izpit Nemč… khm, mislim Evropi, na katerem pa se sama znajde kot zet, ki se mora zaradi svoje napake zagovarjati pred taščo. Pa dobro, december bo to ja prečistil, teh tem ne bo več. Patrijini akterji bodo tako dobili televizijo, ki se bo, oh, hvala bogu in vsem poštenjakom, edina zavzemala za resnico v tej državi. Orkani bodo sicer renčali, vendar se jim bomo po neznansko čudežnem slučaju izognili, begunci pa bodo do takrat najbrž že nazaj v toplih domovih; napravimo to Evropo zopet nem… evropsko, seveda! A kaj bomo zopet še z enim božičem, in to z 2016. po vrsti!! 2016 božičev. Si to predstavljate? Pa dobro, bil je rimski imperij, bila je mogočna starogrška civilizacija – zibelka zahodnega intelekta, bili so fevdalni sistemi, ki so delili in na koncu spravili aristokracijo pod giljotino, prišlo je do meščanstva, mogočne monarhije, vladavine brez primere, nezlomljive diktature z železno roko in strahospoštovanjem med svojimi podložniki – a vse enkrat pade. »Palača pade, vstane bajta,« bi zapisal Gregorčičev Šimen. Kaj pa božič? Božič še kar kljubuje času, Patrijam, alarmom, beguncem, revolucijam, prevratom, škandalom, vsemu.
Zakaj je božič tako neumrljiv in tako nezamenljiv? Saj so tudi ramadan, hanuka, pasha, velika noč, noč čarovnic, valentinovo … zaboga božič. Že samo ime božič pomeni nekaj malega. Mali bog, božič, buci buci. Kaj žene ljudi, da zaradi tega dojenčka, štalice, pastirčkov in ovac pozabijo na obletnico poroke, rojstne dneve svojih otrok, na božič pa se pripravijo že vsaj mesec prej. Pretekli sistem in tudi druge totalitarne teorije so ga hotele tako elegantno pozabiti, obnašati se je bilo treba, kot da ga ni. Nekoč je bil 25. decembra celo pouk. Vse torej najbolj skrbno pripravljeno, da bo šest dni pred koncem starega leta le še en rutinsko opravljen dan. Vendar pravi način, kako pozabiti na božič in verjeti svoji izmišljotini, smo odkrili še nedolgo nazaj. No, nekateri že prej, a ti so teorijo držali zase, jo razvijali in še par desetletij razširjali. Komunizem je vladal s trdo roko, normalno, da se bo folk enkrat uprl: »Jebi se, mi bomo delali, kar nam paše, in božič nam paše.« Logično, da ti propade cel sistem, ko pa ne poznaš dovolj dobro svojih ljudi.
Če hočeš podjarmit folk, ga najprej spoznaj in ne odteguj mu tistega, kar sam hoče. Pa naj jedo kolačke! Pameten strateg to ve. To vedo pri jabolku, to vedo pri vseh vietnamsko-malezijsko-bangladeških verigah tovarn telovadnih copatov, to še najbolj ve podjetje, ki je malega Jezuščka brcnilo iz idilične štalice in ga nenadoma nadomestilo z debelim, starim, bradatim, a bojda dobrosrčnim možem, ki je slednje, le če boš pil to, kar pije tudi on, če tega ne izpolnjuješ, imaš na voljo še dolgo verigo drugih pijač, ki jih podpira, le verjeti mu je treba. Kako inteligentno smo prijeli mladega Mesijo v roke, mu porinili dudo v usta in ga dali zgolj še pred pastirje. Praznino je zapolnilo nekaj čisto drugega: pisan grad človeške domišljije, iznajdljivosti in hkrati utopije. To podjetje je za cel zahod ustvarilo novo obliko praznovanja tega največjega praznika, ki ga hočeš ali nočeš morajo/moramo praznovati praktično vsi. »Lepo, da ga zaradi tega praznujemo vsi,« bi sedaj pritrdila bledikava starejša gospa, ki se je ravnokar vrnila iz gozda, kjer je kljub slabim kolkom nabirala mah za jaslice. Seveda je lepo, vendar ali je zato puščavskemu beduinu to res vrhunec leta? Je res, da tibetanski menihi zamenjajo v adventu dejavnost in namesto mandal izdelujejo adventne venčke? Gospa bi mi morda rekla, da vsak praznuje, kar hoče. Seveda. Vendar če nekdo nabije v bloku glasbo do neznanske glasnosti, jo seveda vsi slišimo, a vsem zagotovo ni (enako) všeč.
To je enako, kot da bi sam hotel izvedeti, kaj je novega doma in po svetu, a tri četrtine dnevnika mi kažejo samo n-tič pregrete teme o zadevi Patrija, na burjo postavljajo mične novinarke, ki ugotavljajo, da bo pa najbrž tako pihalo, da se bodo na naše glave prevrnile znamenite primorske »balote«, ki obtežujejo korce, večina programa pa bo posvečena še pohodu bližnjevzhodnih in afriških nesrečnežev. Nato pa še kakšna dodatna rubrika o tem, kaj je zdravo jesti na prehodu iz jeseni v zimo. In božič? Božič, saj res. No, za to so odgovorni pa reklamni bloki.
Reklame? Kakšne reklame neki? Kdo nas zopet zajebava? Kako prosim? Božič, seveda. Advent so reklamni bloki, božič so božični koncerti in od ponavljanja izrabljeni ter »prešvicani« sam-doma-filmi (kot zgoraj tri naštete teme vsakodnevnih novic). Reklamni bloki. To so tisti napisi, animacije gif, videi, zapisi, komunikacijske bombe, ki nas napadajo po cesti, ob cesti, na stolpnicah, hišah, majicah, zaslonih led, tekmah, festivalih, prireditvah, v časopisih, revijah, glasilih, katalogih, še v gledaliških listih, promocijskih materialih, kinih, na televiziji, še na internetu dandanes skorajda ni posnetka, ki ne bi vseboval reklame. Kmalu bo za seks predigra to, da se bo prej pogledalo reklamo za polmastno mleko, piščančje perutničke in ovčji sir, vse slovensko. Kmalu bo začetek maše najavil oglas, da v zadnji številki Družine piše, katere so zadnje modne smernice postavljanja jaslic in kaj je povedal ljubljanski nadškof ob birmi na Igu. Kmalu nas bo zjutraj zbudila reklama za ustno vodico, ki odplakne jutranji zadah in dekle poleg nas privlači še bolj kot kadarkoli prej, treba jo bo kupiti, v nasprotnem primeru se ne cenite. Vse vam je znano, ne?
Kje je tu božič? Božič nam prihaja naproti, le na drugem pasu je. Ga vidite, tako hitro je minil. Kot bi trenil z očmi. Vendar ali se kdaj vprašamo, zakaj je tako hitro minil? Ne govorite mi, da lahko danes ob božiču govorimo o polnočnici, Jezuščku, domačih noninih piškotih in darilih, kot so orehi, dve mandarini in vrstica treh bajader. Božič je akcija, popolna razprodaja, popust, ugodnost. Božič je vse, kar je čim manj podobno prazničnemu dnevu in čim več tistemu, kar ga spremlja. Pravzaprav se lahko govori samo še o predbožičnem času, božič je že dan, ko lahko rečemo in molimo, naj hitro mine, da lahko začnemo s predsilvestrskim vzdušjem. Če so do 1. novembra trgovine videti kot tragično prizorišče z obzorjem sveč, gledamo od 1. novembra do 25. decembra in še dlje to, kar smo hoteli, kar hočemo in smo. Če do 1. novembra pokopavamo mrtve, 25. rojevamo nove, obračamo novo stran, ki bo seveda slična pretekli, vendar, glej, to je šablona, ki je najboljša, saj ne bi radi nazaj gnilih časov. Tudi tu ni vse popolno, vendar je najboljše možno, mi to vemo, zaupajte.
Kje je pravi božič danes? Ne vem, vem pa, da eni vedo. Žal sam mednje najbrž še ne spadam, morda sem premlad, vpet v preveč hitro kinetiko sveta. Upam pa na dan, ko se bom razjezil, poslal vse k vragu in v ničevost tega, kar danes imamo, in videl dragocenost, ki so jo imeli do danes, pa so bili srečnejši kot mi. Nasploh čakam na dan, ko bo svet poslal vse k hudiču v rit. Sem malo vulgaren, ne? Vendar, vse, kar bi se trudil zaviti v celofan besed, bi izpadlo klišejsko, v zapisu pa ne bi bil več jaz, temveč kompromis med mano in splošnim povprečnim svetovnim nazorom, kateremu skušam čim manj slediti. Verjamem, da je danes težko slediti svoji poti. Pričakovanja vedno bolj postajajo verige, ki jim ne moremo ubežati. Vse, kar ni v teh verigah, je čudaško, smešno. Slediti svoji poti pomeni dandanes slediti temu, kar nam svet kaže kot najboljše. Slediti svoji poti je jeza do te poti in izbira nove. Kakšna pot pa? Do nirvane, razodetja, Triglava, Kovka, Nanosa? Ne vem. Vsak ve zase. Četudi je zgolj do ŠKOU-a.
Mladina, to smo seveda mi, je danes takšna, da jo napaja kisik, ujet v 10-minutnih intervalih v pregledovanja telefona, gozd, park in ulico ji predstavlja socialno omrežje, edini smisel pristnega socialnega življenja pa ponočevanje z alkoholom in carpe diem. Morda je v mojem 20-letnem telesu mladostnika duša 70-letnika, ampak tako se meni zdi in ne govorim zgolj o drugih. To vidim pri sebi, a po drugi strani: kjer sem jaz, so gotovo tudi drugi. Razgled se oži kot konec risank Looney Tunes. Ozka lina je seveda dovolj, da jo napaja nekdo drug, ki ni veliko pametnejši od nas, dovolj je le pomislek, ideja, iskra v našem srcu, in kot Faustova duša je tudi naša prodana temu vragu.
Dragi bralci. Želim vam predvsem lep november. Nekateri si boste pustili brado, 23. novembra praznujemo dan Rudolfa Maistra, Ameri praznujejo zahvalni dan; zavedam se, da je to zgolj njihov praznik, vendar nikoli ni dovolj zahvaljevanja, tako da jih lahko vsaj tukaj posnemamo (seveda brez puranov). In ne nazadnje, Slovenci, Štajerci, Dolenjci in Primorci … 11. november, na vrat na nos, po eno gos, pa še vina, da bo Martin vsemu kos!
* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.