Še preden se specializirani ljubljanski kinematografi dokončno prepustijo zgolj programu novega Liffa, smo se odpravili na projekcijo filma Spectre. Jesen je pestra v vseh pogledih. Tako prav sedaj poteka hud boj med vedno večjimi blockbasterskimi spektakli na komercialni ravni ter tišjimi in skromnejšimi, a za sladokusce pomembnejšimi filmi, npr. na Liffu, ki se začenja v ponedeljek.

To seveda ni festival za slehernega filmskega navdušenca, je pa gotovo za vse cineaste in tiste, ki bi radi videli nekaj, česar morda ne boste imeli priložnosti videti v »temni spovednici«, kot bi dejal znameniti francoski filmski teoretik Andre Bazin in s to prav tako famozno prispodobo označil vlogo kina. Vendar več o Liffu naslednjič.

Tokrat govorimo o izrazito komercialnem filmu, pravzaprav je to film, ki se ponaša z eno najuspešnejših in najdaljših franšiz v zgodovini. Vsi vemo, da govorimo o najbolj znanem dvojnem agentu Jamesu Bondu, ki je na platna postavljen že štiriindvajsetič.

Bondi so morda od vseh n-krat ponavljajočih se Misij nemogoče, Transformerjev, Hitrih in drznih itd., skratka franšiz, še vedno tisti filmi, ki jim edino prisluhnem. Pred dvema poletjema sem se spravil na delo in si ogledal franšizo v celoti. Po končanem ogledu vseh Bondov lahko rečem, da ni niti polovica od vseh plod kakšnih strašanskih filozofij, življenjskih naukov ali zgolj vzgojnih prigod, so pa vsi v stilu. Bonda odlikuje posebna začetnica, unikatna karakteristika, ki je vplivala na še nešteto drugačnih verzij. Zaradi tega lahko mirno zamižimo na tisto oko, ki nam daje vedeti, da gledamo zgolj še en bum-bum-film, ki mu manjkajo le še kokice in kokakola. Bond je nekaj več kot še eno izmed neštetih obrtniških del.

Oglejte si stare Bonde. Morda se jim boste smejali. Vsi so radoživi, svetli, malo nerodni, a hkrati učinkoviti za takratni čas, in to zelo. Današnji filmi (ne samo Bondi) so čisto nasprotje. Vse bolj pompozno, da bo bolj veličastno. Vse bolj stilizirano, temačnejše, vse je postalo naenkrat resno. Humor najdemo zgolj še tu in tam v kakšnih enovrstičnicah. Skoraj žalostno je, da so dandanes bolj smešne drame kot komedije (za primer navajam ruski film Leviathan, ki je sicer zelo resna socialna drama, vendar z nekaterimi komičnimi elementi, ob katerih človeku ne preostane drugega, kot da se na glas zasmeji, seveda zaradi dobrega). Vse ostalo je videti tako, kot bi malemu otroku zabičal, naj se v javnosti obnaša odraslo. Tega otroka vidimo in ne dopustimo mu, da se pretvarja, da je nekaj, kar ni. Tako se je mnogo preveč filmov ujelo v zanko današnje moderne miselnosti, da je vsa resnoba, ki jo film izžareva, že vsaj polovično zagotovilo uspeha. Popularna kultura je dober socialni pokazatelj tega, kar mislimo in čemur sledimo. Ne nazadnje statistika obiska posameznih filmov izžareva naš intelekt, naša zanimanja, hrepenenja  in tudi strahove.

Bond je nedvomno začrtal novo vejo sedme umetnosti, ki je gotovo najbolj bistvena v malce tihem, a vsekakor dovolj družabnem glavnem junaku, ki je velik šarmer in maneken, hkrati pa dedec v pravem pomenu besede, junak brez junaških super moči, a dovolj močan v svoji karizmi, da spravi na kolena, v vodo, mesto, množico, ogenj itd. še tako velike zlobneže, ki želijo pokoriti ali iztrebiti cel svet.

In kaj lahko vidimo v novem nadaljevanju? Veliko. Preveč? Morda bi lahko bilo vse skupaj krajše za kakšne pol ure. Pestrost je na vsakem koraku. Film pusti človeku dihati, a hkrati ga spravi na mučne obrate. Posebno omembo si zasluži pompozen začetek, saj je tako unikaten (v bondiadah seveda), da sem kar privzdignil obrvi ob ugotovitvi, da je režiser Sam Mendes (Lepota po Ameriško, Krožna cesta, Skyfall) uporabil takšno tehniko za komercialen film. Govorim o tehniki »one shot« oz. sledenju kamere brez prekinitve in reza. Narekovaji so zaradi tega, ker zgolj daje tak vtis. Spomnimo se lahko na lanskega oskarjevskega zmagovalca, film Birdman, ki je v taki tehniki posnet cel in ki nam daje vtis, da je posnet v enem posnetku. Če je bil Birdman mimetično prirejen, da je posnet v enem posnetku, pa lahko o pristni tehniki one shot govorimo npr. v moderni ruski klasiki Russian ark (Русский ковчег, Russkij Kovcheg) iz leta 2002. Bogata kostumska drama je bila posneta dejansko v enem posnetku. Torej en posnetek, dolg 96 min, brez vmesnih rezov. Bojda so se nekje po tridesetih minutah zmotili, prekinili, nato pa film še enkrat začeli snemati in ga v drugo tudi uspešno posneli. Tu gre za izjemno režijsko organizacijo. No, Bond nam že na začetku ponudi takšen posnetek »one shot«, ki deluje kot fantastična uvertura v brezkompromisen karneval ob dnevu mrtvih v Mexico Cityju in kot kraval ob zapletu s prvimi zlobneži. Antologijski začetek, ki veliko obeta, veliko.

Barve filma prehajajo iz začetnih toplih do temnejših. Tako na primer londonsko modro-sivo nebo popestrijo kasnejši puščavski peščenorumeni ali rjavi odtenki, ki se zopet poistovetijo z dogajalnim krajem. Vlažne kleti in po novem smrdeče/dišeče steklene pisarne odlikujejo stilizirani nevtralni odtenki.

Igralska zasedba je izrazito zvezdniška. Od vseh štirih Bondov je Craig prav tu morda še najbolj bondovski, saj (ne)hote spomni na Seana Conneryja, še bolj pa na razigranega Rogerja Moora – razigranega seveda zgolj po vlogi, igralsko ga rešuje šarmerska prezenca. Morda je Craig prav v tem filmu tudi sam najbolj »navihan« od vseh štirih, kar pa ne pomeni, da gledamo kakšno burlesko. Bond se predobro zaveda svoje vloge in naloge. Vendar je Craig tu dokazal vsem antiblond Bond privržencem, da lahko s časom vse tri prelevitve v Bonda postanejo še najboljše doslej. Od Casino Royale se je njegova vloga pravzaprav razvila v zanimivo preigravanje med ostro možatostjo in značilnim britanskim cinizmom, ki brez nasmeška povzroči smeh v dvorani. Omeniti je treba tudi »našega« (mama je slovenskega rodu) Christopha Waltza (Neslavne barabe, Django brez okov), ki je s sicer zelo značilno vlogo zanj še enkrat dokazal, da je kralj psihopatov z nasmeškom. Njegova preigravanja iz čisto družabnega klepeta do mučnega sadizma so neverjetna, prav tako tudi opazovanje njegovega stopnjevanja teh karakternih značajev. Poudariti je treba tudi njegovi markantnost in prezenco. Prav njegova prva pojava v filmu je tako mogočna, da človeka zmrazi, saj kar noče videti njegovega obraza, ki je namreč na začetku v zasenčeni silhueti neviden in se šele s časom popolnoma razkrije. Tu so tudi ena izmed najbolj nadobudnih mladih francoskih igralk Lea Seydoux (Adelino življenje, Farewell my Queen), robustni Dave Bautista (Varuhi galaksije, Riddick), Ralph Fiennes (Harry Potter, Schindlerjev seznam, Grand Budapest Hotel), ki s svojo značilno zadržanostjo ali svojeglavo mogočnostjo obvlada široko paleto čustvenih nihanj in vedno navduši, mladi Ben Whishaw (Parfum, Atlas oblakov), Naomie Harris (Pirati s Karibov: Mrtvečeva skrinja, 28 dni pozneje) in Monica Belluci (Malena, Vzvratno) z deset minut dolgo vlogico. Ekipa scenaristov ostaja ista kot pri prejšnjem filmu Skyfall. Kot zanimivost naj povemo, da gre pri Spectre za izvirno zgodbo, torej ne gre za Flemingovo delo. Gre tudi za najdražjega Jamesa Bonda vseh časov, ki bo gotovo polnil oz. že polni kinematografe po vsem svetu. Film ostaja zvest čim bolj pristnemu snemanju, to pomeni, s čim manj posebnimi  efekti CGI (computer generated images) in s čim več pravega adrenalina.

Film je vlak smrti v vseh pogledih. Od zabavnih gagov do moraliziranja, od raznovrstnih spektakularnih panoram do akcije, ki resnično poustvari učinek tudi za gledalce. Ne moremo niti mimo nekaj trenutkov groze in dobesedno mučnih elementov za tiste z občutljivejšimi ušesi. Vse to govorim seveda kot gledalec v kinu, kjer zvoka in slike ne upravljam sam.

Končna ocena filma bi bila nerealna. Gre namreč za še en Bondov film, ki hoče poustvariti in (zavestno) posnemati starejše edicije agenta v službi Njenega veličastva. Vidimo tudi filmske citate iz preteklih filmov, kot so surov pregon Bonda in Hinxa na parnem vlaku (nekakšnega robatega oprode glavnega antagonista Oberhauserja), Oberhauserjeva bela mačka, retro Aston Martin, organizacija SPECTRE, klinika v Alpah itd. Vse iz spoštovanja, ki je za nekatere morda že tečno, spet za druge nostalgično. Tudi kritike so zelo različne. Če ste oboževalci Bonda, je ogled seveda obvezen v kinu, če pa ste zgolj sledilec filmskih novosti, je odvisno od vas, koliko možnosti mu boste dali. Vendar je treba omeniti, da ima Bond začrtane cilje, ki so vsaj v nekaj celo dobesednih pravilih za vsak film nujni. Prav to mu da posebno patino iz preteklosti, za kakšne novejše cineaste pa je to morda ovira. Sam Mendes je kot režiser zadnjih dveh Bondovih filmov žanr in predvsem film nekako ponovno obudil (kot uvodni napis Spectra »Mrtvi so živi«). Gre torej še za enega Bonda in še za eno vrsto dogodivščin skozi ljubezen, trpljenje in akcijo. Morda že dejstvo, da se Craig in Mendes vsak v svoji vlogi od filma poslavljata, govori v prid ogledu filma, vendar človek nikoli popolnoma ne ve, ali mu bo film všeč ali ne. Zato pri svojem tokratnem pogledu na film ne bom navijal in vas spodbujal k nakupu vstopnice. Če se vam ob branju tega razmišljanja še ni zaiskrila evforija, predlagam kasnejši ogled, saj se bo film čez čas dalo dobiti na najrazličnejših nosilcih, v nasprotnem primeru pa le urno po vstopnice.

Deli Nazaj