Le slabo leto je minilo od napada na Charlie Hebdo, včeraj pa je Pariz pretresel nov, zelo krvav teroristični napad. Zahteval je 120 nedolžnih življenj.  Že v petek dopoldan pa je dvojni samomorilski napad,  pretresel predmestje Bejruta, v katerem je umrlo najmanj 43 ljudi, več kot 200 pa je bilo ranjenih. Danes ima več milijard ljudi svojo lastno terorijo zakaj do tega prihaja, kdo je odgovoren, kako to nevarnost odstraniti in kakšno naj bo maščevanje. Morda pa je najbolje v teh trenutkih ostati tiho in le izraziti sočutje do žrtev. Težko je soditi in še težje nekoga obsoditi. Gre preprosto za zlo, ki je žal zakoreninjeno v nekaterih ljudeh. In vprašanje, če ima sploh kakršno koli povezavo z ostalimi osumljenci. Verjetno pa je edini ključ do rešitve izobrazba, kot je dejala naša sogovornica, Ana Šuligoj, ki živi in študira v Parizu.

Petek trinajstega novembra pa je v francoski prestolnici doživel tudi Januš Lapajne, član pariškega rokometnega kluba PSG.

Ob prvem napadu v kamboški restavraciji smo ravno trenirali in smo dogajanje začeli spremljat šele kasneje ob večerji, v restavraciji. Francoska nacionalna televizija je normalno prenašala nogometno tekmo med Francijo in Nemčijo, ljudje so se ravno veselili drugega zadetka, potem pa poročila, restavracija se je skoraj izpraznila, kasneje pa se je šele začela risati slika o pokolu v koncertni dvorani, o talcih in ostalih samomorilcih ob stadionu. Mogoče sem bil na tekočem kakšno minuto prej zaradi francoske televizije, ki je javljala svetu informacije, to je pa tudi vse. Lahko rečem, da je danes na ulicah manj ljudi in da je moč občutiti neko tišino in strah v očeh ljudeh. Z večjim številom mimoidočih si se pogledal v oči, mimoidočega skoraj že prečekiral. Mojemu soigralcu je včeraj v koncertni dvorani preminul bratranec, tako da na vse gledamo še bolj čustveno. Danes bi morali imeti tekmo v Gravelinsu, na severu Francije, a so jo odpovedali, kot tudi vse ostale dogodke. Vseeno sem upal da tekma bo, da bi morda pobegnili današnji žalosti in turobnosti, ki se ju občuti v Parizu.

Dodajmo, da je najveć žrtev povzročil pravi pokol v koncertni dvorani Bataclan, med nastopom poznane kalifornijske rock skupine Eagles of Death metal. Tiskovna agencija AFP, ki se sklicuje na policijske vire, poroča o 80 do 110 mrtvih na tem koncertnem prizorišču. Po navedbah prič so v dvorano Bataclan vdrli trije teroristi, ki so deset minut neovirano streljali na neoborožene ljudi in jih pobijali kot muhe. Po posredovanju policije so se menda trije teroristi v dvorani sami razstrelili, enega pa so zadeli policisti.

Pariško noč groze je občutila tudi Ana Šuligoj, ki ni bila daleč od streljanja. Na srečo pa jo je odnesla brez prask.

''Bila sem na obisku pri prijatelju v 18. okrožju, kjer je tudi prišlo do streljanja. Odsvetoval mi je pot z metrojem, a takrat se še nismo zavedali, za kako resen napad gre. Sama živim v 10. okrožju, kjer je tudi bilo streljanje. Zaenkrat smo vsi zelo, zelo prestrašeni. Ljudje se zadržujejo v domovih oz. ostajajo zaprti, kjer koli že so. Skupaj s prijatelji nismo zaspali do pete ure zjutraj, ker smo spremljali novice. Pri meni  je bila na obisku prijateljica iz Estonije, večinoma sva se pogovarjali in imeli občutek, da je to slaba nočna mora.

Dan po napadu je precej drugačen kot običajen, ljudje gledajo stran, tudi ceste niso tako polne kot navadno, policija je povsod. Med Parižani sicer ni čutiti nobene jeze, le žalost je prisotna. Mediji in francoske oblasti svetujejo, da ostajaš doma, vendar življenje poteka naprej. Seveda se izogibaš nočnih sprehodov, čez dan pa vse teče naprej. Odpovedane so le vse prireditve in ostali dogodki. Ta vikend poteka Paris photo art fair, ki so ga zaradi napada odpovedali, prav tako mnoge kulturne dogodke.

Sama v Parizu sicer ne obiskujem nočnih klubov in nisem še bila znotraj dvorane Bataclan. Živim pa na območju Saint-Denis, kjer se je zgodil napad. V Parizu bom seveda tudi naprej ostala, življenje je pač nepredvidljivo. To kar se je tu zgodilo bi se lahko verjetno kjerkoli. Garancije za varnost ni. Težko je sedaj  najti pravo resnico, ker mediji niso dovolj objektivni vir informacij. Kaj se je pravzaprav zares zgodilo bomo izvedeli šele, ko bodo dogodki bolje raziskani.

Danes je moj pogled na življenje drugačen. Še nikoli nisem bila tako blizu takšnemu dogodku, sicer pa še potrebujem čas, kot predvidevam tudi večina ostalih, da dojamemo kaj se je zgodilo. Takšno je življenje v metropolah. Občutek  življenja je precej drugačen kot pri nas, kjer nismo navajeni takšne multikulturnosti. Meni je to všeč, zagotovo pa prihaja zaradi tega do trenj. Predvsem zato, ker ni enakost ljudi vedno prisotna in žal ni kaj več kot le na črka na papirju. Potrebno se je boriti za izobrazbo in ljubezen. Največ, kar se lahko naredi je, da se izobrazi ljudi.

#Paris #ParisAttacks #PeaceForParis #Bataclan

Deli Nazaj