Tako, da pač razmišljaš manj, kajne? Spadam med tiste srečne ljudi, ki znajo iz muhe narediti slona. Predvsem če gre za (moje) zdravje. Pretiravam, se pripravljam na najhujše. V bistvu se ves čas pripravljam na najhujše. A veste, kako moje telo doživlja moje pripravljanje na najhujše? Dojame ga kot dejansko stanje. Se pravi, da se nehote spravljam pod stres in si tako res ne delam usluge. Če razmišljam o trenutno slabem počutju, slabosti ter v glavi seštejem 1+1 in zaključim, da imam verjetno, ne vem, recimo raka na črevesju, bo moje telo moje razmišljanje dojelo kot “glej jo, raka na črevesju ima”. Pa ne zares, ampak z razmišljanjem o nečem “groznem” telo prepričamo v to, da se nekaj “groznega” zares dogaja. Čeprav se ne.

Bolje bi bilo, da bi pisala v pretekliku. Sem tako razmišljala. Na tej poti se takšnih vzorcev skušam znebiti. Ker od njih ni koristi. Ravno nasprotno. Stvar je … uf, stvar je nekaj najtežjega kar sem si zadala. Še se ujamem v toku negativnih razmišljanj, ko ena misel pripelje do druge in se vse skupaj konča pri črnem samo-diagnosticiranju. Diagnoza je pač vedno ista: umiram. Osredotočanje na “kaj bi se lahko zgodilo” me je vedno odvračalo od “kaj se zdaj dogaja”«. Kar pa ni okej. Čas gre mimo, jaz pa živim nekje v ne preveč luštni prihodnosti.

Kako ne preveč razmišljati? Kako naj ne bom zaskrbljena? Kaj pa če zadevi ne namenim dovolj pozornosti in bo ravno zato nekaj narobe? Kaj pa če kaj spregledam? Takšna in drugačna vprašanja, ki vedno, ki čisto vedno vodijo v pretirano zaskrbljenost. Meni pomaga nekaj malih in enostavnih zadevic. Z vajo sem jih ponotranjila, zdaj o njih skoraj (skoraj!) ne razmišljam več. Mogoče, v bistvu upam, da pridejo prav še komu.

Sprejmi dejstvo, da preveč razmišljaš

Sem Medeja in imam težave s pretiranim razmišljanjem.

Če se vam zdi, da ne zmorete obvladati svojih misli, da vam te diktirajo življenje, potem verjetno preveč razmišljate. Takšna preobremenjenost lastnih misli lahko močno vpliva na sprejemanje odločitev, na odnose, na kakovost življenja. Če vas skrb o prihodnosti ovira pri življenju v tem trenutku, potem imate problem. Sprejmite ga. Naj postane del vas. Ker kaj se bo dejansko spremenilo? Samo nehali se boste obremenjevati z obremenjevanjem. Ste pač overthinker. Pa kaj. Čisto obvladljiva zadeva.

Manj govori

Ko imamo težavo, se velikokrat zatečemo po nasvet. Ko imamo namišljeno, pretirano težavo, tudi. In, če je le možno, si nasvetov želimo od različnih ljudi. Veliko informacij, torej. Preveč informacij.

Ne me narobe razumeti, sem za to, da se pogovarjamo, da pomagamo. Težava nastane, ko eno in isto težavo pogrevamo, premlevamo in dolivamo olje na ogenj z novimi informacijami. Včasih je fino svoja pretirana razmišljanja preprosto napisati na list papirja. Postati opazovalec. Nič ni narobe, če svoja razmišljanja zaupamo bližnjemu. Ampak ni dobro pretiravati. Ker največkrat gre samo za zadevo v naši glavi. Vendar ji z nenehnim izpostavljanjem dajemo večjo težo. Jo morda tako oživimo. Kar pa ni okej.

Zamoti se

Najbolje z nečim fizičnem. Zaposlimo telo in um, tako da za potencialno negativne misli enostavno zmanjka prostora.

Preusmerjanje pozornosti, torej. Kdaj je dovolj že en nedeljski sprehod. Ravno toliko, da se zamotimo. Sicer je pa res, vsaka fizična aktivnost je zelo dobrodošla. Sploh pri ljudeh, ki morda že trpijo za kakšno psihično stisko. Osredotočimo se torej na nekaj realnega, na nekaj v tem trenutku. Ne na tisto v prihodnosti, na tisto namišljeno zadevo v naših glavah, ampak na to zdaj. Pa dajmo malo migat zraven. Saj vem, vse smo že slišali. Vsi nam to govorijo. Če pa pomaga!

Dihaj

Večina ljudi res ne razmišlja o dihanju. Normalno. Pa ste se kdaj v stresnem trenutku, morda prestrašeni, opazili, kako dihate? Kako hitro in plitvo?

Hitro dihanje, ki je največkrat spremljevalec stresnih razmišljanj, povzroča, da raven ogljikovega dioksida v naši krvi znatno upade. Nizka raven ogljikovega dioksida stimulira živčevje, ki telo pripravi na akcijo. Mišice se napnejo, naše zaznave se izostrijo in v našo kri se sprosti adrenalin. Pripravljeni smo za akcijo, na beg. Če takšno stanje traja več časa, nas lahko pripelje do paničnega napada. Temu sledi izčrpanost, bolečine v mišicah, vrtoglavica, tresenje, … Zakaj že? Samo zato, ker smo maaalo pretiravali z razmišljanjem? Ja. Pa ker ne znamo pravilno dihati.

Globoko dihajte, dovolite ogljikovemu dioksidu, da pride v vašo kri in vas umiri. V bistvu, če tako pomislite, naše telo je neverjetno. Ima razvite mehanizme s katerimi lahko bolje zaživimo. Le uporabljati se jih moramo naučiti.

Upam, da sem komu vsaj malo olajšala vsakdan. Vem kako je živeti z neprestano skrbjo, z neprestanimi mislimi na najhujše. Ampak ni nam treba. Pomembno je, da se enostavno prepustimo. Da si oprostimo in se prepustimo življenju. Ne me narobe razumeti, so stvari, ki so odvisne od nas in so stvari, ki našo pozornost tudi potrebujejo, ampak pretirano razmišljanje? Od njega ni nobene koristi. Bob Marley to ve.

* Kolumna je bila prvotno objavljena na blogu Medeja.net in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorice.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj