Kar se ni zgodilo v Kobenhavnu leta 2009 se je zgodilo v soboto, v Parizu. 195 držav se je podpisalo pod en sporazum. Podnebni sporazum. V veljavo bo stopil leta 2020, ko se izteče veljavnost Kjotskega protokola. Sporazum države zavezuje k omejitvi dviga povprečne globalne temperature pod dve stopinji Celzija do konca stoletja in države spodbuja k ukrepom za omejitev na 1,5 stopinje. Gostitelj,  francoski predsednik Francois Hollande se je zahvalil pogajalcem, ki so potrdili zgodovinski pariški podnebni dogovor. »Svet vstopa v nizkoogljično dobo,« je poudaril, obenem pa napovedal, da bo Francija do leta 2020 še dvignila ambicioznost svojih ciljev na področju izpustov toplogrednih plinov in finančne pomoči najrevnejšim državam. Z vami je svet napisal novo zgodovinsko obdobje, vstopamo v nizkoogljično dobo. To je močno, nepovratno gibanje, ki daleč presega države in vlade« je dejal.

Sklenitev podnebnega dogovora je po besedah svetovnih voditeljev, zadnja priložnost za zavrnitev katastrofalnih podnebnih sprememb − čedalje hujših vremenskih ekstremov, kot so suše na eni ter neurja in poplave na drugi strani, ter naraščanja gladine morja. Predlagani dogovor manj razvitim državam zagotavlja kar 100 milijard evrov pomoči na leto za prilagajanje podnebnim spremembam in razvoj z manj izpusti, ni pa popolnoma jasno, od kod naj bi denar sploh prišel. Zaveza ni niti več v pravno zavezujočem sporazumu, marveč le v sklepih konference.  Prvi pregled globalnega napredka bo po poročanju STA leta 2023, pregled izpolnjevanja nacionalnih ciljev pa leta 2025. Svoje predloge nacionalnih ciljev je, kot že omenjeno, podalo 187 držav, veljati pa bodo začeli leta 2020. Leta 2018 bodo opravili pregled stanja.

Tako imenovani "dolgoročni cilj" je sicer zapisan v navidez nerazumljivem jeziku (da bi dosegli ravnovesje med človekovimi izpusti po virih in naravnimi ponori toplogrednih plinov do druge polovice tega stoletja), ampak v povezavi z omejitvijo dviga temperature na 1,5 °C, implicira, da je cilj doseči ničelne skupne emisije (»net zero in all emissions«) med leti 2060-2080. To dejansko pomeni, da moramo opustiti rabo fosilnih goriv do leta 2050.

»Največja pomanjkljivost predloga je časovni načrt. Imamo cilj 1,5-2 stopinji, a ne vemo, kako ga bomo dosegli. S tem, kar je na mizi, bomo šli k trem stopinjam. Veliko mora biti še narejenega. To je naloga za države z največ zmogljivostmi in viri, ki lahko naredijo največ. Tudi glede pomoči manj razvitim je veliko lepih besed, a nejasno, kako bodo prevedena v jasna dejanja na terenu ali plačila. Veliko stvari lahko razlagamo na različne načine« pa je sporazum ocenil Harjeet Singh iz nevladne organizacije ActionAid.

Kumi Naidoo, mednarodni izvršni direktor Greenpeaca, je zaključek konference komentiral:

"Včasih se zdi, da se države Združenih narodov ne morejo poenotiti o ničemer, a danes je skoraj 200 držav sveta stopilo skupaj in sprejelo dogovor. Pariški sporazum je le en korak na dolgi poti. Četudi vsebuje dele, ki so me razočarali in me jezijo, je vendarle napredek. Zgolj ta sporazum nas ne bo izvlekel iz luknje, v kateri smo, a je nekoliko olajšal naš vzpon. Dogovor določa cilj omejitve dviga globalne temperature za 1,5 °C, vendar predlagani cilji zmanjšanja emisij za države nas bodo bolj približali dvigu temperature za 3 °C. To je resen problem, ampak ima rešitev. Obnovljiva energija že sedaj uspešno nadomešča fosilna goriva po svetu, a zdaj mora njen trenutek res nastopiti. To je tudi edina tehnologija, ki je omenjena v pariškem sporazumu. To ni trenutek za zmagoslavje glede na življenja, ki so že bila izgubljena zaradi podnebnih vplivov, in življenja, ki so na prepadu, medtem ko se temperature dvigajo. To je čas za nujno ukrepanju. Čas teče in okno priložnosti se hitro zapira."

Mag. Nina Štros, vodja Greenpeaca v Sloveniji, je sporazum komentirala:

"Četudi pomanjkljiv in nezadosten v mnogih pogledih, sporazum dejansko govori o opuščanju fosilnih goriv do leta 2050. To mora biti jasen signal slovenskim odločevalcev, zlasti finančnemu ministrstvu, da preneha gledati na podnebne ukrepe kot nepotrebne stroške, ki se jim lahko izognemo, temveč kot nujne in prednostne ukrepe. K podnebnim ukrepom smo etično zavezani, in ekonomija mora temu slediti, ne obratno. Prehod na 100 % obnovljivo energijo do 2050 mora biti cilj Energetskega koncepta Slovenije, ki je trenutno v pripravi, in v tem scenariju ne bo več mesta za kurjenje premoga v TEŠu in fracking v Petišovcih kot tudi ne za lažne rešitve - dodatni blok nuklearke v Krškem -  ki jih slovenski jedrski lobi vztrajno promovira. "

Povzeto po Delo.si & Greenpeace.org

Foto: COP21

Deli Nazaj