"Katedrala luksuznih barv" praznuje jubilejno, dvajseto obletnico delovanja. Tako so že pred leti preimenovali izolski disko klub Ambasada Gavioli, zibelko slovenske elektronske kulture. V dvajset let dolgem programu je za mešalno mizo enega izmed najbolj znanih nočnih klubov v Sredozemlju stopil marsikateri svetovno znani dj. Ambasada Gavioli pa je bila odskočna deska tudi za nekatere domače dj-je, kot sta na primer Valentino Kanzyani in delno tudi Umek. Ravno ljubljanski dj in glasbeni producent bo v petek zvečer glavna atrakcija jubilejnega žura. Umek je na začetku svoje glasbene kariere večkrat nastopil v izolskem klubu, danes pa velja za enega izmed najboljših tehno dj-jev na svetu. V zvezi z Ambasado Gavioli, slovensko tehno sceno in uspešno glasbeno kariero smo Umku postavili nekaj vprašanj.
Dvajseta obletnica Ambasade Gavioli. S kakšnimi občutki ste v petek spet stopili za mešalno mizo izolskega kluba?
V čast mi je bilo, da sem nastopil ob tej lepi, res zavidanja vredni obletnici. Zato sem tudi prekinil napovedani "glasbeni molk" na domačih odrih do leta 2017 in preložil že dogovorjen nastop v Španiji. Na obletnici smo bili predstavniki prve ekipe, mnogi soustvarjalci programa Ambasade skozi leta, prišel je tudi tudi arhitekt Gianni Gavioli, ki je oblikoval prostor in mu posodil ime. Mimogrede, z njim se še nikoli prej nisva srečala.
Kaj pravzaprav predstavlja danes Ambasada Gavioli?
Ambasada je kulturni spomenik, ki bi zaradi svoje arhitekture in pomena, ki ga ima za razvoj slovenske in regionalne pop kulture, moral biti pod posebnim varstvom države, ne da je prepuščen na milost in nemilost sedanjim in morebitnim bodočim lastnikom nepremičnine, na kateri stoji. Ta klub je institucija, po kateri je država prepoznavna daleč naokoli. Čeprav so že ne vem kolikokrat napovedali njegovo zaprtje, šel je čez kup šokov, nagajanj različnih posameznikov, skupin in institucij ter zamenjal številna vodstva, klub živi tudi še po dvajsetih letih in je že skoraj nesmrten. V Sloveniji, kjer klubi v povprečju živijo eno leto in potem do zaprtja počasi “crkujejo” še kakšna tri ali štiri leta, je to res izjemen uspeh.
V Gavioliju ste nastopali na začetku svoje kariere. Kakšna je bila takrat slovenska klubska scena in koliko zaslug ima Gavioli za svetovni uspeh nekaterih svojih »sinov«?
Jaz sem bil, sploh iz današnje perspektive, v Ambasadi Gavioli prisoten res kratek čas svoje kariere, a ta stavba, struktura, arhitektura, publika, ljudje so bili posebni. Kot inštitucija pa Ambasada meni, za razliko od Valentina Kanzyanija, ki je bil prvi rezident kluba, booking agent in pod managementom uprave, v resnici ni dala možnosti, da bi se uveljavil kot svetovni didžej. Če je Valentino dobil nastope na Maydayu in še kje na podlagi svojih povezav z Gaviolijem, sem si moral jaz svoje priložnosti izboriti sam, po drugih poteh. Pri lastnikih kluba sem bil vedno v drugem planu, tudi po svoji odločitvi, saj nisem pristal na to, da bi me menedžirali, in do takratnega vodstva gojim mešane občutke. Zaradi tega so bili precej jezni name, a želel sem ostati neodvisen. Mi je pa ta klub dal možnost nastopanja pred velikim občinstvom, tam sem lahko primerjal kako dober sem v razmerju do tujih didžejev, tam sem dobil kilometrino, rutino in si zgradil samozavest, da se mi ni zatresla roka, ko sem v tujini začel polagat iglo na plošče pred velikimi množicami.
Ambasado so odprli z drugačno strategijo, nameravali so voditi klub po italijanskih vzorih, z drugačnim programskim konceptom za petične goste, mene pa so poklicali šele, ko so videli, da to res ne bo šlo in poskusili nekaj drugačnega. Takrat je klub res zaživel, potem je bil nekaj časa v krizi, zdaj pa že nekaj let deluje stabilno in ponosno dviguje zastavo slovenske elektronske scene in plemeniti ta prostor s promocijo novih trendov.
Danes veljate za enega izmed boljših techno didžejev na svetu. Kako ste dosegli ta status in kdaj vam je bilo jasno, da ste prišli v sam vrh svetovne elektronske scene?
Tega trenutka, da ti je uspelo, se pravzaprav nikoli ne zaveš. Na neki točki se je začelo dogajati, da sem izdal ploščo, zaradi katere so me začeli kovati med zvezde ali pa sem prišel na nastop, kjer so me res energično sprejeli. Mogoče te ob uspehu kakšne plošče ljudje opazijo, a ne vidijo koliko dela, vztrajnosti, truda je bilo do takrat že opravljenega, da sem prišel do tiste točke. Tak trenutek se ne zgodi kar sam od sebe čez noč , zanje moramo vsi zelo garati. Za svojo kariero sem imel občutek, da se je ves čas počasi vzpenjala, brez nekih velikih skokov, in tako smo prišli do točke, kjer smo danes.
Prisotnost mamil je na elektronskih žurih postala skorajda navada. Kako mislite, da bi bilo treba obravnavati to problematiko?
Če sem čisto iskren – ne vem ali je to, kar bom rekel zdaj, dobro ali žalostno – a droge so postala taka stalnica v naši družbi nasploh, da se z njimi nihče resno ne ubada na način, da bi bila to medijsko zanimiva tema. Zato me je to vprašanje zdaj kar malo presenetilo, saj niso na elektronskih žurih dandanes po moji subjektivni percepciji droge prisotne nič bolj ali manj kot na pop, rock, zabavnih in celo narodnozabavnih koncertih. Čisto običajni ljubljanski lokali so polni zadetih ljudi, droga je tako močno prisotna v srednjem toku, da je skoraj nesmiselno vleči vzporednice med elektronsko glasbo in posameznimi drogami. Droge so prisotne tudi tukaj, a zato ker so prisotne v celi družbi.
Kdo so po vaši oceni najbolj perspektivni didžeji na sodobni slovenski klubski sceni?
V neki precej nišni sceni je zanimiv Aney F. Ne morem reči, ali bo kdaj postal veliko ime, a to kar dela v svojem žanru, dela dobro: razvija svojo zgodbo, s kolektivom Innocent Music organizira dogodke, izdaja vinile, na svoji založbi izdaja glasbo zanimivih producentov. Redno gledam, kaj izdajajo domači producenti in založbe, in pri njem vidim še napredek v zadnjih dveh, treh letih. Je konsistenten, vrtijo ga zanimivi didžeji, je vztrajen … je pa tudi on aktiven že daljši čas in težko rečem , da je perspektiven novinec na sceni. Nimam sicer časa, da bi lahko v podrobnosti sledil vsem nišnim scenam v elektronskem podzemlju, zato mogoče komu delam krivico, a tudi če štrlijo iz povprečja, vseeno ne izstopajo tako zelo, da bi jih že zaznal. Me pa seveda vedno zanima kaj delajo drugi in privoščim uspeh vsakemu slovenskemu »artistu«, saj vem, kako težko se je prebiti in se tudi obdržati na mednarodni sceni.
Kdaj pa bo Umek obesil slušalke na klin?
Preprosto: slušalke bom obesil na klin tisti trenutek, ko se pri tem ne bom več zabaval.
Hvala.
* Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Primorskega dnevnika
* Intervju pripravil Rajko Dolhar
* Naslovna fotografija: Luka Kase
* Ostale fotografije: Dejan Hren