Redko imamo v Ajdovščini na ogled fotografska dela, ki fotografijo prikazujejo v umetniški luči. Tokratna razstava v Galeriji Hiša mladih, ki jo najdete v ajdovskem Mladinskem centru Hiša mladih pa ponuja ravno to. Ana Šuligoj v svojih delih prikazuje umetnost v najglobljem in čistem pomenu besede. V njenih fotografijah je nekaj poetičnega, lahko bi rekli celo delikatnega. Ob ogledu njenih del si človek zagotovo lahko sprosti um na najbolj pomirjujoč način.

O svoji razstavi je Ana Šuligoj povedala naslednje:

Identiteta je nekaj povsem neopremljivega in težko opisljivega. Človek se identificira in postavlja svojo pričujočnost v svet s telesom, vendar so se že v zgodovini pojavile potrebe po različnih interpretacijah tega pojma. Filozofija si ga je razlagala predvsem ontološko, medtem ko pa so ostale družbene vede kot so antropologija, psihologija in sociologija pojem obravnavale povsem drugače: iz človeka samega in njegove notranjosti, njegove telesnosti in zgodovinskega razvoja ter evolucije. Šele z vzpostavitvijo termina subjekt je človek pridobil svojo individualnost. Individualnost danes razumemo kot »nekaj kar ni mogoče več deliti,« je skupek vseh genetsko bioloških lastnosti, ki se naključno zgodijo s spočetjem. Telesnost je zunanja, metafizična zgradba po kateri se ljudje ločimo. Etnije so skupine, ki ljudi delijo na skupine. Te skupine so lahko glede na tip kože, teritorialne in nacionalne, čeprav nacije ne enačimo z etnijo. Etnijo razumemo kot potencialno nacijo ali skupino ljudi, ki si deli določeno lastnost. Identiteta je tako lahko razumljena posamezno ali skupinsko.

Portretirance sem prosila, da se pokrijejo z belo rjuho in tako popolnoma skrijejo svojo telesno identiteto, svoje fizične lastnosti in nenazadnje svojo prepoznavnost. Modeli so bili umeščeni v studijski prostor, saj sem želela iz fotografij umakniti realni svet in stvarnost v kateri živimo. Studijski prostor je prostor, kjer ustvarjamo nove, včasih nerealne podobe. Omogoča nam, da lahko izberemo določeno luč, ponazorimo svetlobe in poudarjamo sence. Lahko izbiramo ozadja in s tem vplivamo na pripovednost in vsebino fotografije. Serijo sem želela postaviti v takšen prostor, saj identitete nisem želela dojemati iz dokumentarnega vidika, saj bi v takšnem primeru lahko izbirala naključne ljudi in popisovala njihove podatke, kdo so, od kje prihajajo, koliko so stari, so ženskega ali moškega spola, so evropejci, azijci, američani itd,. Večjo težavo mi je predstavljala odločitev ali naj izpostavim človekovo telesnost, njegovo prezenco v svetu. V primeru, da bi človeka želela izpostaviti takega kot je, bi o njem veliko povedal izbor oblačil, statusni simboli, starost, mimika in drža. Vendar sem želela nadaljevati z raziskovanjem telesnosti v fotografiji. Izhodiščni sta bili sicer dve seriji, ena je osnovana na skrivanju identitete, druga pa na igranju različnih vlog. Prvo sem predhodno omenila, druga pa je bila narejena v obliki vprašalnika, ki je zaobjemal deset vprašanj in osem fotografij, ki so se stopnjevala od najpreprostejših k tistim bolj zapletenim. Fotografije v vprašalniku so nerealne, saj sem za vsako fotografijo izbrala določeno identiteto. Prvo vprašanje zadeva spolno razlikovanje in sicer oseba na fotografiji je ženskega spola, ki sicer namiguje na moškega, vendar natančno opazovanje kaj hitro razkrije resnico, saj ženske nimamo adamovega jabolka. Osem anketiranih oseb je odgovorilo, da je oseba na fotografiji moški, eden transseksualec in samo eden se je odločil/a odgovoriti s svojim opisom, in to, da je na fotografiji ženska preoblečena v moškega. Sledila so vprašanja, ki so anketiranca spraševala o temu koliko je starost portretiranke na fotografiji, ali je srečna, s katerega dela svet prihaja, privlačna … Zanimivo je kako hitro ljudje sodimo, brez kratkega premisleka se odločimo in nekoga spoznamo kot takega kot ga označimo. Naše predstave pa izhajajo iz vsega s čimer smo obkroženi, iz medijev, družbe, družine in nenazadnje naše kulture. Projekta nisem razvijala naprej, saj bi za natančnejšo raziskavo potrebovala strokovno pomoč pri sestavljanju vprašalnika in izvajanju kvalitativne ali kvantitativne raziskave. Zanimalo me je predvsem kakšna je vloga fotografije. Zdi se, da slednja deluje kot dokaz, s svojo kredibilnostjo stoji pred nami in mi ji verjamemo. Fotografija je laž. 

Razstava je na ogled do 21. januarja 2016. Vabljeni.

* Naslova fotografija: Ciril Jazbec

Deli Nazaj