V torek, 22. decembra, je Ajdovščina, na odru Dvorane prve slovenske vlade gostila KOKO Komedijo, v kateri nastopata Katarina Čas in Ana Maria Mitič. Komedija KOKO že več kot leto dni polni dvorane širom po Sloveniji. Je predstava, kjer igralki s humorjem razbijata umetno ustvarjen konflikt. Vendar ta nasprotja, ki se sprožijo na odru, ne vplivajo na njun odnos v zasebnosti, ki je predvsem pristen in iskren. Kar sta dokazale tudi v sproščenem klepetu po nastopu v Ajdovščini.

Prva tvoja asociacija na Ajdovščino bi bila?

Katarina: Hmmm. Fructal. Tisto zeleno drevesce, s sadeži.

Ana Maria. Meni pa najprej pride na misel Mlinotest. In pa veter.

Ste prvič nastopale na ajdovskem odru?

Ana Maria: Ja.

Katarina: Ja.

Predstava KOKO Komedija se že leto dni »vrti« po slovenskih odrih? Ste zadovoljni z uspehom in odzivi publike?

Katarina: Da. Pri KOKO Komediji je najbolj pomembno, da se midve zelo dobro razumeva. In mislim, da se ta energija čuti tudi na odru. Vesele smo, da nasmejemo ljudi, predvsem zato, ker KOKO ni tista klasična komedija, ampak ima tudi neko dodatno sporočilnost. Vesele sva, ker sva odigrale že čez 100 ponovitev in kljub temu še naprej polniva dvorane.

Ana Maria: Vedno, ne glede na to, kakšno občinstvo je, mladostno ali malce starejše, vedno naju na koncu bogato nagradijo z aplavzom, kar je res lepo videt.

Predstavo je režiral Lado Bizovičar, skupaj z Gašperjem Tičem in Juretom Karasom. Bi bila predstava precej drugačna, če bi jo režirala ženska?

Katarina: Najbrž ja. Sicer smo od vsega začetka hoteli, da delajo moški žensko predstavo in ne ženske žensko. Zato mislim, da se tudi moški predstavi režijo. To ni tista ženskasta predstava, torbice, šminkice, petkice. Ne govorimo o temu.

Ana Maria: Da, ravno zato, ker premoremo dovolj samo ironije, se predstava tudi kliče KOKO Komedija. Da gledalci lahko vidijo kaj ženske zmoremo.

Katarina: Res premoreva precej samoironije, pijeva pivo in sva itak dva kot dva desca. (smeh)

Bi si upale režirati podobno predstavo za dva moška?

Katarina: Po moje ja. Bi si upala, seveda.

Ana Maria: Seveda. Ampak odvisno seveda s katerimi moškimi. Zagotovo bi želela v predstavi videti nekoga, ki je prav tako sposoben kot midve, ki ima isti dar govora, ki premore isto količino samoironije in ki je isto prijeten v ustvarjalnem okolju. In morda zato še nisva režirale nobene take predstave. (smeh)

Kot že rečeno, predstava ponuja precej samoironije? Jo imamo v Sloveniji dovolj?

Katarina: Ne. Preveč se resno jemljemo. Če bi se ljudje bolj sproščeno jemali sami sebe, bi se imeli bolje. Ker če premoreš dovoljšnjo mero samoironije, moraš biti človek na mestu in ti ni problem se šalit na svoj račin. Če si pa zamerljiv in občutljiv na vsako stvar, pa pomeni, da imaš najbrž res nek problem, če te vse zbode.

Včasih imam občutek, da bi bilo koristno, če bi vsak Slovenec šel skozi en tak privaten »roast«? Se strinjate?

Katarina: Ja, definitivno bi bilo. Roast je sicer itak šov, pol stvari je napihnjenih, izmišljenih ampak bilo bi fino, ker če se upaš dat na ta panel, potem premoreš neko moč. Ker veš kdo si in kaj so bučke. Veš kaj je pretiravanje in kaj je res. In se lahko seveda sproščeno režiš.

Ana Maria: In hkrati se še pošališ s tistih dotičnih, ki se hočejo delat norca na tvoj račun.  Potem postane svet dejansko lep in zabaven kot bi moral biti.

Slovenija navzven deluje kot čisto normalna država, ko pa zapreš vrata in skočiš na socialna omrežja ali pogledaš medije, pa vse vse bolj in bolj naša država spominja na komedijo. Je res?

Katarina: Ali pa tragedijo.

Ana Maria: Ali pa Dramedijo, ki je zdaj zelo popularen žanr. Včasih je pri nas taka drama, da je malce že smešno. Ravno zato je tudi naloga nas, performerjev, ki sicer ja, trosimo smeh, veselje in radost, ampak obenem ravno s tem, ko damo priložnost, da se nam gledalci toliko odprejo in prepustijo s svojim smehom, mi pa jih nekako sprostimo in razvedrimo, s tem pa jih tako odpremo, da dobimo dejansko možnost implementirat v njih še kakšno drugo sporočilo, ki je pa tudi malce širše in globlje narave.

Katarina, kljub obilici ostalega dela, filma, gledališča, še vedno redno vodiš televizijsko oddajo Aritmijo. Za dušo?

Katarina: Ja. Točno tako, za dušo. In za glasbeno sceno, ker glasbenih oddaj ni. Tudi pop performerji nimajo lastne oddaje, pa bi jo morali imeti. Alternativci pa imajo sploh redko priložnost se pojaviti na televiziji in mi skrbimo za to, da pokrivamo to malce bolj alternativno sceno. To delam res za dušo, za glasbeno sceno in zato ker imam odlično ekipo in se veselim vsakič, ko jo vidim. Pa še izvem kje je kak koncert.

Ana Maria, tebe smo videli kot voditeljico resničnostnega šova. Kako je pa s tem »za dušo«, oziroma kateremu delčku svojega dela bi lahko rekla »za dušo«

Ana Maria: To je zelo kompleksno vprašanje. Iskreno priznam, da sem imela moralne pomisleke ali sprejeti to vlogo ali ne. A nato sem si rekla, da v bistvu ni tako sporno, ker to delo sem sprejela, kot voditeljica šova in ne kot tekmovalka v šovu. In ni potrebno, da se strinjam s tem početjem ampak samo na zabaven in priljuben način ljudem podajam vse to, kar se v hiši BB dogaja. Za dušo pa zagotovo igram predstavo KOKO. Imam ekipo, ki mi je res pri srcu, imam fenomenalno soigralko, s katero je vsaka predstava užitek. In imam to srečo da lahko v življenju živim in počnem to kar najraje delam. Zabavam ljudi.

Katarina: Tudi meni je KOKO seveda za dušo. Meni je vse kar je povezano s teatrom ali filmom, delo za dušo. Fajn je ker sva obe "freelancerke" in si lahko same izbirava projekte, ker če si redno zaposlen pač moraš igrati v neki predstavi, midve pa sprejmeva le tisto kar nama je všeč. Igra mi je vsekakor za dušo, ja.

Kako si boste zapomnile leto 2015. Kaj so bili vrhunci in je bil tudi kakšen padec vmes?

Katarina: Leto 2015 je bilo meni leto vzponov in padcev.

Ana Maria: Seveda so bili padci in vzponi. Plusa brez minusa ni. To je tisti balans, ki ga življenje vedno prinaša. Življenje nikoli ne gre po linearni krivulji. Vedno je neka sinusoida in gre gor in se ne zaveš, da že naslednji trenutek gre lahko tudi dol.

Katarina: Meni je bilo sicer po eni strani super. Snemala sem film, bila sem na premieri v New Yorku, precej sem igrala v predstavi KOKO. Sem si pa tudi zlomila nogo, umrl mi je oče, ampak kaj naj? Treba je vedno gledat naprej.

Načrti za leto 2015? So že splanirani ali bo precej več prepuščeno spontanosti?

Ana Maria: Midve sva vedno bile malce bolj intuitivno nagnjene do dojemanja sveta in prihajajočih izzivov. Temu primerno se tudi odločava in takšna so tudi najina pričakovanja. Ne moreš vedet. Morda Katarina že jutri dobi telefonski klic in bo šla spet v Hollywood ali pa bova pol leta le razmišljale kaj bi bil naslednji projekt. Pri našem nestanovitnem poklicu nikoli ne veš kaj se ti lahko zgodi.

Katarina: Ja. Zelo je vse »go with the flow«. Sama res ne delam nobenih načrtov.  Kar bo, pa bo.  Edino kar sem si dala v načrt je, da se naučim še enega tujega jezika. Smeh.  To so tiste klasične novoletne zaobljube. (smeh)

Ana Maria: Jaz bom pa jedla manj mesa. (smeh)

Katarina, te bomo videli v letu 2016 tudi v kinematografih?

Katarina: Je možno, ja. Ker film, ki sem ga letos marca snemala v Beogradu, z mednarodno zasedbo, je menda že v končni fazi montaže in naj bi prišel v kinematografe letos. Zaključujemo pa tudi gverilski slovenski psiho triler, ki ga snemamo že štiri leta in ki naj bi tudi luč ugledal v letu 2016. Torej, naj bi me videli. Bomo videli.

Ana, kako pa s tvojo »filmsko kariero«?

Ana Maria: Jaz pa nekako nimam neke filmske kariere.  Čakam da me en res bogat producent pokliče, da potrebuje ravno takšno igralko kot sem sama. No, šalo na stran. Morda pa res pokukam tudi v te vode.

Kje boste za »novo leto«?

Ana Maria: Tokrat ne na odru. Lansko leto sva bile in sva si rekle nikoli več. Predstava sicer ni bila ob polnoči, ampak ob osmih, toda zadeva se razvleče in ko ti končaš, so tvoji prijatelji že sredi zabave in ko se pridružiš imaš dobre pol ure, da se vključiš v zabavo. To nama ni všeč.

Katarina: Res je. Zato bo letos drugače. S prijatelji bomo.

Vaša želja vsem bralcem Lokalnih Ajdovščina za leto 2016 bi bila?

Katarina: Res želim vsem bralcem harmonično leto. Če si v harmoniji sam s seboj si najbolj vesel. Torej želim vsem harmonično leto.

Ana Maria: Jaz pa poleg tega želim vsem še obilo materialnega, torej naj se pečejo krače, naj se golta dobro pivo, bodite srečni in veseli in dajte že enkrat odpret svoja srca.

Hvala!