Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpretePa ne misliti, da zdaj kar po spisku vsem po vrsti odgovarjam z “ne” in hodim vzvišeno naokrog, ker se znam postaviti zase. Mah kje, daleč od tega. Jaz imam rada ljudi in moj odnos do njih se niti spremenil. Jaz sem se. Kolumna Medeje Bajec.
Nisem nesramna. Nisem nesramna. Nisem nesramna.
V zadnjih dveh, morda treh tednih, sem se dvakrat postavila zase. Tako, zares. In svet se še vedno vrti!
Mislim, da sem kar prijazno bitje. Pridržim vrata starejšim in počasnejšim, pozdravljam, ozdravljam, vikam, spoštujem. V glavnem vse tisto kar spada k prijaznosti. Zakaj imam potem probleme, ko pride do mene in mojega položaja? Zakaj se borim z občutki krivde vsakič, ko rečem ne? Zakaj preveč premišljujem, ko pa bi morala samo poslušati tisti notranji glas, ki ima največkrat prav, ko ti želi dopovedati kaj in kako? Ker se ne znam postaviti zase.
Spet. Spet ne pišem v pretekliku. Ja očitno nisem še čisto natrenirana. Spreminjanje vzorcev, ki so se verjetno tkali kar 30 let, niti ni enostavno. No, ampak saj jih imam šele 30. Pa že s samimi poskusi postavljanja zase sem se veliko naučila. In zakaj je fino, da se znaš postaviti zase? Zato. Ker asertivni ljudje to počnejo. Ker si tako pridobimo spoštovanje, odkrijemo prave ljudi, imamo čas zase, odprejo se nam nove perspektive. Pa še kaj. Same lepe zadeve, v glavnem. Pa ne, res ne tega jemati kot nekakšno sebičnost (ne tega jemati tako, kot sem jemala jaz – da ni pošteno, da kdo pa sem jaz, da bom sebična in sebe dajala pred druge), ker to počnemo tesnobni ljudje z nenehno željo po ustrezanju drugim. To pa ni okej. Veste kaj je okej? Integriteta, recimo.
Spoštovanje
Mislim, da ni nikomur všeč, da se pometa z njim. Do tega največkrat sploh ne pride kar tako, čez noč. Ah kje. Jaz sem svojo funkcijo predpražnika utrjevala dolga leta. Ampak veste kaj? Nihče me ni v to silil. Sama sem se tja postavila, ker sem želela ustrezati. Ker sem želela biti dobra, nikomur v napoto.
Ravno nasprotno, vse kar sem hotela je bilo pomagati drugim. Vse lepo in prav, ampak ljudje se navadijo, da si enostavno tam, na dosegu roke. Da si na razpolago.
Nekaj najtežjega v življenju (vsaj mojem), je reči ne. Ugh, kako zoprna mala besedica. Ne. Ampak postalo mi je jasno. In to takrat, ko sem pristala nekje pri tleh. Postalo mi je jasno, da določene meje morajo biti. Da ne morem vedno biti vsem na razpolago. Da lahko rečem ne. In sem. In kaj se je zgodilo? Ljudje me spoštujejo. Bolj kot so me. In ne gre za nikakršno dramo. Še vedno sem prijazna, še vedno pomagam. Ker je to v moji naravi. Ampak po novem znam pomagati tudi sebi, ker se spoštujem. In posledično tako z mano ravnajo tudi drugi.
Pravi ljudje
Tako z mano ravnajo tudi drugi, pravi ljudje. Malo grob opis, ampak pravi ljudje so tisti, ki ostanejo, ko vržeš skozi sito gručo vseh, ki si jih tekom let vzel za svoje. Glejte, morda se vam bo zdelo, da sem groba, morda egoistična, ampak jaz od vseh ljudi ne vzamem vsega. Nekdo je dober za to, spet drugi za nekaj drugega. Ker nismo vsi za vse. Ker ne moremo biti. In obratno. V bistvu bi bilo zelo nepošteno, da bi od vseh ljudi pričakovali, da bodo zadovoljili vse naše potrebe. Ne gre tako.
Ko se človek postavi zase, postavi določene meje. In s tem ni nič narobe. Gre za osnove normalnih odnosov.
Nove perspektive
Ko se postavimo zase, uvidimo nove perspektive. Morda prepoznamo določene vzorce, ki smo jih mimogrede spletli. Morda pogledamo z drugega zornega kota in ugotovimo, kaj in kako smo se zaštrikali, ker smo želeli ustreči. Ker vse kar takšni kot sem jaz želimo je, da smo sprejeti. Da se imamo radi. Da malo potrpimo na račun drugih.
Ne me narobe razumeti, še vedno mislim, da so to okej odlike pri človeku. Vendar po novem mislim tudi, da je okej, da mislimo tudi nase. Ne samo na druge, ampak tudi nase. In s tem, ko pomislimo nase, se nam začne odpirati čisto nov svet. Čisto druga plat življenja, ki ni napačna. Verjemite, tudi občutka, da nekaj ne delamo prav, ker se po tolikem času dajemo na prvo mestu, se človek navadi in ga sčasoma ne zamenjuje več z občutkom krivde.
Kar malo narobe se sliši, ampak mislim, da sem v zadnjem času postala boljši človek. Ker sem iskrena do sebe, ker sem iskrena do drugih, lahko ponudim še več. Ker sem popolnejša in močnejša. Ker vem, da če nečesa nočem, mi tega ni treba. Pa ne misliti, da zdaj kar po spisku vsem po vrsti odgovarjam z “ne” in hodim vzvišeno naokrog, ker se znam postaviti zase. Mah kje, daleč od tega. Jaz imam rada ljudi in moj odnos do njih se niti spremenil. Jaz sem se. Zato jim lahko zdaj ponudim več sebe, boljšo sebe. Ker vem, da imam možnost izbire. In ta občutek je prekleto osvobajajoč. In prijeten.
Nisem nesramna. Samo ljudje ne pometajo več z mano.