Laž. Govorimo prav o laži? Pokazal vam bom laž. Ta je tu, pri meni, pri vas, sprehaja se po cesti, maha vam, piše vam, flirta z vami, pa če ste že zasedeni ali ne, izmišlja si razloge, vzroke, zgodbe, izgovore… laž se prekleto ceni, ker je laž in sama je lahko vse, kar tudi ni. Ne podcenjujem jo, temveč spoštujem, je najstarejša ukana, rešiteljica ter hkrati znaniteljica mnogih prevratov v zgodovini ter osebnih dogodivščin. Veličastni kameleon vseh barv, barvnih spektrov, lasulj in mask. Je Največkrat nagrajevana igralka, njenemu nasmehu podlegamo vsi.

Poglejmo nase. Je dan brez laži mogoč? Kdo nam preprečuje lagati. Zavedali se boste, da je laž napaka, greh, motnja, katero bi morali preprečiti. A začaran krog etapnih »obljub« se sprevrže v neprestano kroženje enih in istih zapriseg, ki pa se ob prvi priložnosti zlomijo v pozitivnem vidiku, češ, bo pa drugič boljše oziroma, samo še tokrat, potem pa pošteno! Lažemo si sami sebi. Svet je prišel tako daleč, da je laž nujno potrebna za preživetje. Pravzaprav si lahko priznamo, svet je rojen na laži, verjamemo laži, laž je zgolj skupni imenovalec vsega kar je, biva in je. Relativizem je laž, filozofija je sredstvo za nas, da se lažje razumemo, vendar za naravo je zgolj prispodoba, metafora, nekakšna blaga laž. Bližnjica za višje razumevanje. Alkoholiziranost je laž. Ocene v šoli so laž. Odnosi so laž, temeljijo na kompromisih, pri katerih obe osebe vsaj rahlo bolehajo zaradi svojega egoizma. Pa ne začnite mi modrovati, da to pa ni res, da vi pa niste taki. Hah, ne verjamem vam. No, pa tudi to kar pišem, je pravzaprav laž. Pa kaj so u bistvu ti mali znaki, zgolj nek dogovor, dali smo mu ime črke. Vse človeštvo si je ustvarilo sistem, prilagojen našemu dojemanju a hkrati nedoumljiv naravi, pravzaprav ga narava niti ne upošteva, zato je vsako njeno nepredvideno dejanje nam v škodo. Tako je tudi to pisanje laž. Vendar splošno sprejemljiva, ker drugače ne bi vedeli kaj s sabo in drugimi. Bonton je laž. Lepo vedenje je laž. Naravi se upiramo (pa potem bluzijo radi »to pa to ni naravno«, pfuj vas bodi, kaj pa ste, živali?!)

Pozorno preberite naslednjo trditev: »Dragi moji bralci, ki to tako z zanimanjem berete. Prisluhnite moji čudoviti misli.« Evo pa sem se zlagal. Evo vam! Ha! Ste sploh dojeli kaj? Najprej; »dragi« kdaj mislimo sploh resno, ko nekomu rečemo »dragi«? Bodisi se hočemo priljubit boljši polovici ali pa zgolj pridobiti naklonjenost naslovnika. Hlinimo prijaznost. Kako nagravžno, a učinkujoče. »Dragi« hah. Pa »spoštovani« je še hujše. Bodimo odkriti, ko pišemo prošnjo, pismo… nam je naslovnik resnično spoštovani? »A lahko že enkrat poveš koliko sem dobil oceno pri tvojem izpitu, kreten blesavi?« to bi bilo veliko bolj odkrito in pristno vprašanje študenta, pišočega profesorju, ki mu ni pravočasno sporočil ocene. No, gremo dalje. »Moji bralci«. »moji«, moji prav gotovo ne in ej, imate ta slab občutek, zakaj vas sploh naslavljam z »moji«, ste mar res? Tu preidemo k lastninjenju, tega pa je v tem času tako veliko, da bi bil kriminal še v teh spisih zlorabljati. bralci, hah, upam, da res berete te vrstice »z zanimanjem«, tu ni kaj. Podali ste se v branje, le trepetam, molim ter upam lahko, da to res berete in to do konca. Uživajte! »Prisluhnite moji«, no dejansko je tu še kar nekaj resnice, res gre za mojo misel, vendar »moji«, bom odkrit. Vse to pisanje sicer je moje, vendar pod vplivom neštetih drugih avtorjev. Nek model pisanja sem tudi sam prevzel za ta članek. In nazadnje »čudoviti misli« Priznam, tu sem malce pretiraval, a samo zato, da vam jasno pokažem, kako je pojem »čudovito« en čisto navaden fičfirič, balast, za olepšanje takega, kar to ni, ki to še malce potrebuje, ali pa dejansko je, vendar tudi, če je, hej, vsake oči imajo svojega malarja, lahko vam je všeč ali pač ne. »Misli«, ok ni ravno ena, ampak, recimo, da je to še kar prav, saj vam hočem več misli podati, ne zgolj eno. A vendar, vidite koliko laži, koliko enega sluzavega pisarjenja.

Največja laž je tista, ki si pravzaprav navidezno zabija žeblje v krsto, ki se negira, ki nam poudarja, da je ni, da je fikcija, laž o laži. Ne zavedamo se je več, ne vemo njenega izgleda. Obljublja pa najvažnejše za današnjega človeka, iščočega se v milijon opravilih – bližnjico. Vse kar potrebujete, sem zgolj jaz. Brez mene, ni vas. Ne verjemite onim, ker zgolj mi vas lahko rešimo. Potrebe človeka v vero neke oblasti ali sistema vlečejo največkrat vsaj v potencialno kraljestvo laži. Bližnjica, naj si bo taka ali drugačna, nekoč bo zavila zopet na daljšo pot in ta ne bo več tako prijetna, kot je bila na začetku.

Vendar, priznati je treba, saj smo vendarle ljudje. Človek je sistem vsega, vključujoč seveda laž. In kdo nam brani lagati. Pustimo trenutek pri strani naše verske pripadnosti, velika tveganja ter našo moralno zavest, vse to nam niso dovolj veliki razlogi, da bi ne lagali. Laž je torej pandemija vsega. A (žal) velikokrat potrebna za boljše ali lažje življenje.

Zopet se lahko vrnemo k bontonu. Govorimo, da je sestavljen iz nekih dogovorov, sklepov, torej človeških sestavin. Bodimo si jasni, nobeden, si ne želi odpirati vrat angleški kraljici, pa naj nam bo še v tako čast, vse izvira iz nekega, včasih celo nezavednega prarazloga. Ki točno ve, da če ji odpiramo, bomo opažen, postopoma znani, nekoč pa bodo te naše geste obrodile korist, uspeh, slavo. Tako smo ljudje svojevrstni klovni, ki v slogu kabarejskih mjuziklov dajemo rahlo absurdno bledo masko svetu, ki mu je boter red, želja pa, da ni odstopanj, ki bi postopoma zrušila pravila in sprejete zakone.

Burka bontona, je burka preživetja. Družbenega in (kaj pa vemo) tudi resničnega. Zgolj verjamemo lahko v to, da vse kar počnemo, vse kar nas napeljuje, da se bomo počutili dobro, vse kar se trudimo, da bomo čimboljši in vse, kar nas slika skoraj kot smrtno resne podobe pravoslavnih ikon, vse ima nek svoj namen, da bomo uspeli, pa čeprav bomo ob trenutku nepozornosti nezavedno pomežiknili tjavdan laži, ki se nam bo zlohotno kot spak smejala nekje na belem oblaku, preden jo bo angel resnice brcnil na trdna zemljina tla in bo skupaj z nami razkrinkana. Obstajajo pa tudi izjeme.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Foto: Lindsey Martin

Deli Nazaj