Na primorski avtocesti, na odseku od Senožeč proti Razdrtemu, se je preteklo soboto, okoli 14. ure zgodila huda prometna nesreča. V verižnem trčenju 71. vozil so življenje izgubile štiri osebe, okoli 30 udeležencev pa je bilo ranjenih. V nesreči je pomagalo kar 50 reševalcev in zdravnikov, ki so s svojo požrtvovalnostjo preprečili, da niso bile posledice verižnega trčenja še mnogo hujše. Med njimi je bila tudi ajdovska reševalna služba. Kako je v takih trenutkih biti reševalec, gre morda le za opravljanje svojega dela in kako se ob tem naslednji dan prebuditi, kot da se ni nič zgodilo, smo se pogovarjali z Aleksandrom Marinkovićem, ajdovskim zdravstvenim reševalcem, ki je bil prisoten pri sobotnih kaotičnih razmerah na primorski avtocesti.

Koliko časa že delaš kot reševalec  in zakaj pa si se pravzaprav odločil za to delo? Kaj je bilo tisto, kar te je pritegnilo?

Kot reševalec delam že 10 let. Pritegnila me je predvsem dinamika dela in – če sem povsem iskren – takrat tudi vožnja z reševalnim vozilom.

Je reševanje v nesrečah služba kot vsaka druga oziroma a je tvoje delo sploh mogoče brez izklopa čustev?

Na intervencijo ne smeš nositi čustev, temveč predvsem znanje, oziroma, drugače povedano, empatija mora biti prisotna, ne sme pa je biti preveč. Čustva pridejo pozneje, po intervenciji, ko adrenalin popusti in začneš razmišljat o poteku le-te. Vsekakor ima reševanje v nesrečah svojo specifiko v primerjavi z drugimi službami sploh zato, ker gre večkrat za več poškodovanih na istem dogodku in je potrebno sodelovanje več služb.

Že sama vožnja na intervencijo je svojevrsten izziv. Pa vseeno, torej ne glede na nujnost intervencije vozite s kančkom zdrave previdnosti?

Seveda. Z glavo skozi zid pač ne gre. Vožnja s sireno in lučmi je lahko precej nevarna, saj dostikrat nastane zmeda, ker se vozniki avtomobilov običajno ne znajo umikati, in tako je včasih potrebne ogromno spretnosti, da se prebiješ mimo.

Jaz kot voznik odgovarjam za še dve osebi v reševalnem vozilu oziroma tri, ko je v vozilu tudi pacient, tako da se vožnja na intervencijo vedno izvaja po načelu »defenzivne vožnje«, kar pomeni, da moraš v vsakem trenutku predvideti, kaj se na cesti dogaja oziroma kaj se bo zgodilo. Zato naslednjič, ko boste za seboj zagledali reševalno vozilo, ne zavirajte, ampak se raje umaknite na levo ali desno stran, če je to le možno. Najslabše, kar lahko naredite, je, da sunkovito zavrete in se ustavite sredi cestišča ali še slabše – ovinka.

Koliko informacij o intervenciji že imate med vožnjo?

Odvisno. Za sobotno nesrečo je dispečer preko klica s 112 sporočil, da se je na avtocesti zgodila nesreča z več kot dvajsetimi avtomobili in dvonadstropnim avtobusom, ter da so druge službe in ekipe nujne medicinske pomoči že aktivirane.

Včasih pa ljudje vidijo prometno nesrečo, kličejo na 112 in so tako panični, da od njih ne moreš izvedeti nobenih koristnih informacij, ali pa kličejo kar iz avtomobila, ko se peljejo mimo, kar seveda ni prav. Na prometno nesrečo se moramo odpraviti reševalci, gasilci in policija. Vsi tvegamo svoja življenja, da pridemo (čim prej) na mesto dogodka, dostikrat pa se izkaže, da poškodovanih ni. Ob  tej priložnosti bi rad povedal, da se številko 112 pokliče takrat, ko se prepričaš, da je kdo poškodovan in potrebuje pomoč.

V soboto je pri reševanju ponesrečencev pomagalo 50 reševalcev in zdravnikov. Brez koordinacije seveda ne gre. Kako je videti prihod reševalcev na prizorišče takšne tragedije? Verjetno obstaja nekdo, ki koordinira zadeve in podaja napotke?

Pri množični nesreči je ključnega pomena organizacija, saj je treba določiti, kje bodo vozila parkirana, kje so sektorji za triažo, kje se bosta zbirala material in oprema … Vzpostavi se vodilni štab, v katerem so vodje gasilcev, policije in zdravstva. Ekipa nujne medicinske pomoči, ki pride na kraj dogodka prva, začne z izvajanjem triaže, kar pomeni, da se poškodovance razvrsti v kategorije glede na vrsto in težo poškodbe, torej od poškodovancev, ki pomoč potrebujejo takoj, do takih, ki lahko na pomoč počakajo več ur.

V soboto se je prvič v Sloveniji uporabilo zapestnice za označevanje poškodovanih. Zeleno zapestnico so nadeli tistim, ki so na zdravniško pomoč lahko čakali dlje časa, rumeno tistim, ki so poškodovani ležali in potrebovali oskrbo, vendar so vseeno lahko počakali še kakšno minuto, rdečo pa tistim, ki so zdravnika potrebovali takoj.  Je ta način precej olajšal delo reševanja?

V Sloveniji je z zakonom predpisan triažni karton, ki ga dobi vsak poškodovanec in je njegov identifikacijski dokument, ki ga spremlja od začetne triaže do končne oskrbe v bolnišnici. Teh zapestnic ne morem komentirati, ker jih je uporabila prva ekipa, ki je triažo izvedla zelo dobro, ampak so mi osebno kar všeč, ker imaš tako ali tako samo 30 sekund časa, da poškodovanega pregledaš in ugotoviš, v katero triažno skupino sodi (rdeča, rumena, zelena, črna), zato z zapestnicami porabiš manj časa za 'dokumentacijo' in več časa za pacienta.

Poleg zdravniške oskrbe je v podobnih primerih verjetno precej pomembna tudi psihološka oskrba poškodovancev. Kako reševalec pristopi do tistih ponesrečencev, ki morda niso utrpeli hudih poškodb, so pa v precejšnjem šoku?

Na žalost na takih intervencijah ni veliko časa za pogovor s poškodovanci o nesreči in o tem, kaj se je zgodilo. Oskrbeti je potrebno ponesrečenčeve poškodbe in se potruditi, da dobi vso oskrbo, ki jo potrebuje, ter mu dati občutek, da bo zanj od tega trenutka naprej dobro poskrbljeno. Pri tej intervenciji je bil psiholog prisoten v sprejemnem centru.

Kako se je po koncu takšnega delovnika, kakršen je bil sobotni, preobleči v civilna oblačila ter se odpraviti domov? Kako težak je ta preklop?

Verjetno je bil težji za tiste, ki so bili tam prvi in so opravili triažo. Smrti smo na nek način vajeni, saj se s tem dnevno srečujemo, toda po nesreči take razsežnosti se gotovo najde kdo, ki potrebuje tudi kako pomoč strokovnjaka. Hudo je, ko gre za otroka ali človeka, ki ga poznaš.

S sodelavci se vedno potrudimo pogovoriti o intervenciji in si tako na nek način olajšati dušo, saj možnost pogovora s psihologom v našem zavodu za enkrat nimamo, a se tudi tukaj obetajo spremembe. Dela ne smeš nositi domov in potruditi se moraš, da tvoji bližnji zaradi njega ne 'trpijo'. Delo reševalca je stresno in večinoma smo vsi preobremenjeni in pregoreli, naslednji dan pa se moraš zbuditi in v službo priti nasmejan, čeprav priznam, da je včasih to težko.

Je mogoče izkušnje iz posameznega reševanja izkoristiti za napredek v prihodnosti ali je vsaka intervencija zgodba zase, na katero vpliva veliko nepredvidljivih dejavnikov?

Iz vsake intervencije se moraš nekaj naučiti, da lahko naslednjič narediš enako oziroma še boljše. So pa pri množičnih nesrečah neki protokoli, ki se jih je treba držati, da lahko delo poteka čim bolj usklajeno. Je pa res, da je vsaka intervencija zgodba zase.

Se je tvoj pogled na življenje zaradi službe spremenil?

Seveda se je. Na boljše, pa tudi na slabše. Vem, da bolj cenim življenje in zdravje nasploh, pa tudi bolj varen in previden voznik sem postal. Nikoli se tako ne mudi, da ne bi varno prišel na cilj. O vsem slabem, kar mi je ta poklic prinesel, pa nočem govoriti. Podrobnosti poznajo tisti, ki so mi zelo blizu.

Hvala.

Deli Nazaj