V sredo, le dva dni po kulturnem dnevu, je bil ljubljanski Siti teater priložnost za nov kulturni posladek, z več češnjami na torti in čigar nit ni bila ena, temveč jih je bilo več in te so se raznitile, razpršile, po občinstvu ter ga ob sklepu celo osvojile, da je še kar vztrajalo ob drugem bisu, ko je na trenutek izgledalo, da je to to. Koncert »Med črnim in belim« je metaforično označeval, da bomo priča bolj kot ne glasbi v klavirskem zvenu. Pozabite na klasični železni repertoar s tradicionalno manj znanim songom za uvod, kateremu sledijo vedno bolj famozni komadi, po drugem bisu pa sledi še kakšna avtorjeva ponarodela. Gal dela to po svoje, pristno, mimo glasbenega konzervatizma. Rezultat? Močna Galova odrska prezenca ter njegova karizma kar žarita iz njegovega telesa, pa naj si gre za koncert v športni dvorani, v baru ali v Gallusu, kakorkoli in kjerkoli, omreži občinstvo ter ga ne spusti, niti po koncu koncerta, ko odkritosrčno z vsakim spregovori nekaj besed. V sredo smo videli nekaj posebnega.  Posebno noto mu daje ta nezrežiranost, spontanost in taktična spontanost, da v trenutku izvabi nasmeh na obrazu ali celo krohot, ko se akterji na odru začnejo prijateljsko zbadati med seboj ter se pustiti čakati, kaj bo kdo prvi naredil ali rekel. Ubrani koncert, preformans »s prijatelji«, je čisto dovolj, da dušo več kot odlično zadovolji. Jazz takti in toni, pa zamašijo in potešijo še tiste bolj pikolovske glasbene nergače. Vsega po malem in za vse, volk sit, koza cela.  

Tradicionalni trditvi o slabi slovenski glasbi Gal uspešno kontradiktira ter ji močno in odločno zabija žeblje v krsto. Ima glas, inštrument (oz. celo paleto inštrumentov), ima imidž, ima prezenco, ima veljavo, njegovo glasbeno delo se razlega na vse sloge in žanre, ima tisto trmo in tisto zagnanost, ki zdrži vse, kar je v zaodrju, kar je za domačo pisalno mizo, v studiu ter kar kasneje vidimo na odru, pod žarometi, ko je soočen s zahtevno publiko in svojimi stvaritvami kot avtor ali kot zgolj izvajalec. Hkrati pa mu ni tuja komunikacija z včasih zadržano publiko. Neverjetno ljudska narava zadovolji vse, hkrati pa ga prefinjena uglajenost uravnoteženo drži na nivoju, da komadi ne izpadejo štancarski in da se ne sprevrže vse skupaj v stand up. Registre nastopa ter izvajanja mojstrsko preigrava.

Težko je govoriti, kdo je njegova muza, saj je čisto možno, da bo odgovor klišejski, namreč, da je to kar glasba osebno, vendar, morda pa to spet ni tako daleč od resnice. Z glasbo se igra, skorajda zafrkava, hkrati pa jo s številnimi improvizacijami boža, prepusti se ji, z njo odide v tišino, čaka na njo, govori ji s pogumom, ki mu ga veleva spoštovanje, do nje je previden, pazljiv, namenja ji pozornost, neguje jo bolj kot marsikateri še bolj znan avtor, ki pa pred glasbo postavlja sebe.

Besedila so nekako precej pomladna, vsemu tiktaka nek vitalen takt, ritem, ki ga dobiš na ulici, ki ga dobiš ob igri otrok v parku ter razigranemu klepetu med prijatelji, hkrati pa je vse skupaj dodobra zaznamovano z intimo, ki nam je ob vsemu vrvežu, zelo dobrodošla ter odlično zapakirana z bolj razigranimi trenutki. Besedila večinoma prežeta s hrepenenjem po (ne)uslišani ljubezni, življenjskih modrostih ter hkrati odnosom, ki se vseh vrst naseljujejo med nami, storijo, da z včasih na videz banalnimi verzi, preprosto dvigne publiko ali na prvo žogo ali pa na tisto, ki je nekje za besedami.

Ni čudno, da človek med njegovim koncertom zapre oči, ter se prepusti iluziji misli ter odplava z oblaki, tak koncert to dovoljuje, tak koncert dovoljuje sanje. Sanje o nebesih iz katerih se poleg Gala nežno razlega še Severin glas. Zmagovita bratsko-sestrska naveza, čigar podobnega primera v Sloveniji skorajda ni, je torej odločilna, da je obiskanost dvoran vedno zadovoljujoča. Mogočne nebeške tromba pa zamenja flavta Tinkare Kovač, kontrabas Žige Goloba, bobni Blaža Celarca, trobenta Domena Graceja. Znamenita Gjurinova zasedba, pa oder vedno dobrosrčno prepusti tudi drugim, ki se počasi a vztrajno vzpenjajo na vrhove glasbenega ustvarjanja, tako je v sredo 10. februarja čast pripadala Gašperju Miheliču, ki s še dvema bratoma tvori zasedbo »B2«, čigar mecen je prav Gal.

Končna ocena na kratko. Zaradi takih dogodkov ter prezentacije svojega dela, ter potrditve le tega še v dodatnih prostih variacijah, se nam ni treba z grozo obračati v glasbeno prihodnost. Gal je odličen pri temu kar dela, z glasbo je najboljši prijatelj, če ne celo več. On spoštuje njo, ona njega, mi oba, hvala bogu za to sinergijo.

Deli Nazaj