Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteSaj vem, vnetje sinusov ni strašna stvar. Pa ne gre se toliko za vnetje sinusov, za vročino. Sploh ne. Bolj za to, koliko enega časa porabimo za ukvarjanje z našimi odzivi na nekaj, ko bi pa lahko zadevo sprejeli in ukrepali. Nima se smisla upirati, doletelo nas je. Kolumna Medeje Bajec.
Mogoče mi bo uspelo napisati blog do konca. Saj ne, da se silim, ampak saj veste, en dan preležan in človeku se meša. Sploh ni res. Človek misli, da se mu mora mešati, ker ni vajen biti pri miru in nič početi. Občutek krivde pa to. Res, kot da je konec sveta, če obležiš. “Pa ravno zdaj…” Kot, da je kdaj primeren čas za bolezen. Kot, da brez jamranja ne zmorem(o).
Višja kot je vročina, lažje smo bolni. Moja je na meji. Ravno toliko, da zaspim in se zbudim in letim pokonci in se utrudim in spet spim. Če bi imela višjo, bi bila pač nokavtirana v postelji. Se malo tresla, malo gorela in pregnala bolezen. 37,1? Premalo. Premalo, da bi bila zares, zares bolna. A nismo zoprni? Ne znamo biti bolni. Pa čeprav bi radi bili. Ne bolni, ampak bolni kot se spodobi. Z vsemi pravicami in dolžnostmi. Ne vem, avtomatski odzivnik, ali nekaj podobenga. Avtomatika je hudič. Kaj pa vem, baje obstajajo ljudje, ki, ko zbolijo, čutijo olajšanje, morda celo malo veselja, ker si bodo končno vzeli čas zase in ležali in počivali. Pa ne me narobe razumeti, vsi smo enako čudni in normalni. Ali nenormalni. Vsak ima svojo skrajnost. Vsakemu svoje. Vsak ima svoje, ja. Vsak ima svoje podzavestne cvetke, ki mu narekujejo bolehanje.
Ampak okej, ljudje pač. Če bi bilo vse po standardih, bi bilo dolgočasno. Tudi premagovanje bolezni. Ko jaz zbolim, se moje soočanje z boleznijo odvija po fazah žalovanja. Zanikanje, jeza, pogajanje, žalost, sprejetje. Hecno, zadnja faza je prisotna pri vseh naših dogajanjih. In prej kot sprejmemo, bolje za nas je. Pa naj gre za prehlad ali čustvene težave. Dlje časa odlašamo, več časa izgubljamo za vse ostalo. Zanikanje ne spremeni dejstev, samo bremeni nas vse dokler zanikanega ne sprejmemo. Pri vnetih sinusih to zgleda tako, da se obnašam, kot da nisem bolna. Da bi šla najraje teči, ali pa delati stojo. Ker jaz bolna pa nisem. Seveda. Potem sledi jeza. In iskanje krivca, ki me je okužil. Jeza, da zakaj sem morala prav zdaj zboleti in zakaj, če pa vse delam prav. Prav. Kaj je prav in kaj je narobe? Kakorkoli, jezna na bolezen. Jezna nase. Jezna na cel svet. Na patient zero. Krneki. Pri pogajanju gre bolj za prerekanje same s seboj. Kdaj vse bom storila, da ne bom bolna. Koliko vsega bom spila, da preženem vročino, recimo. Kako bom naslednjič bolje poskrbela zase in se izognila vnetju sinusov. V glavnem, mala doktorska disertacija, seveda. In potem sem žalostna. Včasih sem jokala. Moja vnetja sinusov se mi ponavljajo. Sicer vedno manj (odkar ne kadim, odkar je joga vsak dan z mano in odkar tečem), ampak še vedno vsake toliko časa. In jokala sem ravno takrat, ko že tako nisem mogla dihati. Živčna, jezna in žalostna. Ker se mi spet vse dogaja. Ja, ja, bolezen sem vedno osebno jemala. Ker se me je lotila ob najbolj neprimernem času. Zelo osebno. Vse skupaj je malo manj dramatično odkar sem se malo drugače orientirala. Pač, zbolela sem. In, kaj zdaj? Nič.
Prav nič. Saj vem, vnetje sinusov ni strašna stvar. Pa ne gre se toliko za vnetje sinusov, za vročino. Sploh ne. Bolj za to, koliko enega časa porabimo za ukvarjanje z našimi odzivi na nekaj, ko bi pa lahko zadevo sprejeli in ukrepali. Nima se smisla upirati, doletelo nas je. Gledati nazaj kaj vse bi lahko drugače, kaj vse smo naredili narobe, nima smisla. Smo tu in zdaj. In nikjer drugje. In od tu in zdaj ukrepajmo.
Uspelo mi je napisati blog do konca. Nisem verjela, da mi bo.
Bodite dobro. :*
* Kolumna je bila prvotno objavljena na blogu Medeja.net in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorice.
* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.