Ajdovska galerija Hiša mladih že od svojega začetka skrbi predvsem zato, da priložnost razstave dobijo tudi mladi, predvsem domači, ustvarjalci, ki sicer težje, na začetku svoje ustvarjalne poti, pridejo do prostora kjer lahko svoja dela pokažejo širši javnosti. Kljub temu pa so njihova dela nadvse kvalitetna, raznolika in obenem avantgardna, saj nam pokažejo pot, po kateri se bo umetnost peljala v prihodnje.

Do 21. marca vam bodo v Galeriji Hiša mladih, na ogled dela mladih Primorskih likovnih ustvarjalcev, Blaža Volka, Maše Černigoj, Žane Šuran in Lune Apollonio. Razstavo je z likovno kritiko obogatila Hana Karim, ki je takole strnila svoje občutke ob razstavljenih delih:

Ukvarjati se z umetnostjo ima že tradicionalno zelo romantičen prizvok. Predstavljamo si boemskega, poetičnosti polnega človeka, misli mu švigajo in mehanizem njegovega idejnega sveta deluje drugače od tistega, ki ga imajo v posesti t.i. ljudje brez umetniške žilice. Čeprav si v žargonu birokratskega kolesja, lahko poklicni umetnik, je to težko res le in samo poklic. Sem bi sedaj spadala neka krilatica v smislu – je življenjski slog. Ne! Umetniško udejstvovanje ni niti slog niti stil; ni značilnost nekoga in ni nekaj, kar se vidi in nosi navzven. Sem sedaj spada nekaj bolj poetičnega v smislu: biti umetnik je življenje. Življenje nekega posameznika, ki se prepleta na vseh ravneh njegovega duhovnega in fizičnega bivanja. Pomeni radovednost, senzibilnost. Pomeni emocionalnost in čuječnost. Pomeni zanimanje in raziskovanje. In seveda pomeni tudi ustvarjanje v smislu dejanskega prenašanja osebne likovne govorice v fizični svet.

Današnja razstava se na svojevrsten način ukvarja z malce manj romantičnim aspektom tega malega kozmosa, ki ga imenujemo »biti umetnik«. Kdorkoli se ukvarja z nečim kreativnim – od pisateljev, glasbenikov do likovnih umetnikov in igralcev – prav vsak se je v svojem življenju kdaj že srečal s kreativno blokado, ko idej pač ni od nikoder. Predvsem se to lepo pokaže v primeru, ko se moraš, ujet znotraj okov izobraževalnih ustanov, pod pritiskom in pod nujo likovno izraziti, po možnosti v zelo omejenem času. Ali pa kasneje, kot t.i. poklicni umetnik, ki nima možnosti, da bi nad projektom obupal ali ga pustil nedokončanega, ker te lovijo roki in v najboljšem primeru kupci mrzlično čakajo na naslednjo veliko umetnino, da planejo po njej.

Ali kot stanje slikovito opiše ena od razstavljavk, Žana Šuran:

Velikokrat sem bila v situaciji, ko sem bila primorana nekaj dobrega narisati v sklopu šole. Besede 'morati, dobro ter narisati' so mi večkrat povzročale glavobol. Kombinirajmo to s pritiskom zaslužka v prihodnosti in dobimo ven čisto pravo diagnozo pop**ditisa. Simptomi lahko vključujejo: migrene, kurjo polt, hladen znoj, neprespanost, velike možnosti blage depresije, ponočevanje, pozno zbujanje, velike verjetnosti mačka, ostajanje v pižami, prehranjevanje v postelji, kafe ob 23.00, pivo ob 11.00, puljenje las, grizenje nohtov, metanje vseh zapiskov v smetnjak, pobiranje zapiskov iz smetnjaka (saj spet nisi toliko spontan), dolge razprave s cimro, pomanjkanje kave v kuhinji, prepričanost, da je ponedeljek magični svet, v katerem boš vse naredil, vprašanja o identiteti, vprašanja o smrti, vprašanja o morebitnem življenju sredi gozda, dvome o znanju netenja ognja, pozabljivost, pobarvanje las v rožnato, občasno razbit kozarec ali krožnik ter razpoko v zidu.

Žana razstavlja šest risb, formata 17x17cm v tehniki perorisbe, ki nosijo neko reminiscenco na japonske lesoreze, ki so korenito vplivali na evropske impresioniste. Nekaj Toulouse-Lautrec-kovskega je v njenih risbah. Avtorica absorbira lastnosti črte, ki jo aplicira na kvadratni slikovni format, se igra z simetričnimi in asimetričnimi kompozicijami. Hkrati lahko opazimo avtoričino raziskovanje praznega in zapolnjenega prostora ter kako se slednja obnašata v odnosu do protagonistk risbe, ženskih figur. Jih zaobjameta ali jim pustita dihati in živeti v svojem prostoru? Avtorica je med drugim zapisala: Niso vsa obdobja enako plodovita, ali enako izsušena. Včasih preprosto potrebujemo mir pred vsemi skrbmi. Ustvarjalna zapora je nekaj resničnega, ki se lahko projicira na različne dejavnike v posameznikovem življenju. Ne sklepajte prehitro.

Luna Apollonio razstavlja triptih z naslovom Uokvirjanje umetnika, skozi katerega želi predstaviti svojo vizijo umetniške blokade. Tudi Luna za svoje temeljno izhodišče uporabi žensko figuro, naslikano s sivinami, ki ji na nek način vzamejo življenjsko moč in na gledalca naredijo dokaj melanholičen vtis. V prvem delu triptiha voda zapolni polovico okvirja, v katerega je uokvirjen umetnik. Smo na točki, kjer je umetnik prepuščen toku. V drugem delu voda napolni okvir v celoti. Smo na točki, kjer je umetnik obdan in potopljen v vodi. V zadnjem delu triptiha voda obdaja okvir, medtem ko je v notranjosti praznina. Smo na točki, v kateri ima umetnik okoli sebe zgolj še praznino in njen molk.

S čutnostjo ženske figure se ukvarja tudi Maša Černigoj. V svojih delih raziskuje in upodablja predvsem žensko figuro, ki s svojo čutnostjo in duhovnostjo prebiva v svojem sanjskem svetu. Svojevrstna umetniška blokada je tudi neomejeni spekter možnosti, ki jih lahko uporabimo za umetniško izražanje. Verjemite, ni tako zabavno, kot je slišati. Navadno se ustvarjalec prisili v omejevanje, z namenom lažjega obvladovanja ustvarjalnega procesa. Maša se je odločila preseči zamejitev z združevanjem različnih likovnih tehnik.  Rešitev je našla v blokadi sami in v svojih delih uporabila vse tehnike, ki ji jih prej dojemala kot oviro.

Blaž Volk je na serijo grotesknih ilustracij Prašičje življenje, h kateri spadata tudi kipec iz žgane gline in ženski akt v tehniki olja na platnu, osnoval prav na občutki monotonosti in dolgotrajnem procesu ustvarjanja, ki ga je želel z nečim presekati. Kot pravi, je to storil z realistično upodobitvijo ženskega akta, ki z omenjeno serijo tako z motivom, kot tudi s tehniko nima nič skupnega. Kot odgovor na blokade, ki so spotoma nastajale, je tematiko iz serije dopolnil še s kiparsko upodobitvijo ene od ilustracij. Tak način ustvarjanja, ko avtor simultano izvaja različna dela in preizkuša nove tehnike, mu, kot pravi, pomaga premagovati blokade in neodločenost, ki jo pri tem doživlja.

Svetovni splet je poln trikov in idej, kako se kreativne blokade znebimo. V petih korakih, sedmih, sedemindvajsetih. A tisti, ki je na kreativno blokado v svojem življenju že naletel, ve, kako obupano nemočnega lahko le-ta človeka pusti. In kako pravzaprav ni pravega recepta za čudežno ozdravitev tega, recimo temu, trenutnega stanja oz. se rešitve temeljno razlikujejo od posameznika do posameznika. Če ustvarjalec ne počne vedno nečesa novega, kar mu poživlja duha, lahko prehitro zapade v rutino; rutina pa lahko hitro vodi v izgubo moči in izrazne vitalnosti. Postanemo zdolgočaseni in leni. Neodločni. In eventualno prične umetniška moč umirati. Eden od številnih spletnih nasvetov, kako premostiti ustvarjalno blokado, se glasi: Obupaj. Včasih se je bolje kakšni stvari odreči, zato da potem, ko se prava ideja le pojavi (in vsi vemo, da slej ko prej pride), ta transcendentalni moment toliko bolj cenimo. Nihče ni neusahljiv vir idej in tisti, ki misli, da je, je najverjetneje full of shit.

 

Deli Nazaj