Hudomušna in dovolj samoironična oznaka ene izmed najvidnejših slovenskih pesnic – Svetlane Makarovič - ostaja zapisana v splošnem kanonu, ko je treba postreči s posmehom na družbeno sliko v Sloveniji. Več o izrazu ne bom govoril, ker gre ne nazadnje za izjemno kontroverzno podobo v slovenski javnosti, Svetlana pa je gotovo mnogokrat vizionarsko videna na kakšni grmadi. A kdo pa dandanes ni? Da ne bom vzbudil suma, da se tudi jaz strinjam z njo, bom raje po »slovenceljsko« tiho in se bom vzdržal nadaljnjih navezav nanjo - da ne bo kdo rekel, da sem kako povezan z njo. Slovenceljni pa naj kar ostanejo, saj nam danes ob pogledu na vse nevarnejšo podobo lastne države bolj kot resnost pomaga smeh.

Že več časa lahko govorimo o tihem zlu. To je tisto pritlehno zlo, ki se drži bregov svojih meja zaplankanosti, glasno je, polno visokoletečih, a zlaganih misli, kriči na vse strani, samopašno išče drobcene dlake v jajcih, armade ne potrebuje (čeprav jo hoče) - dovolj je kult osebnosti - izgovarja se na to, kar je že bilo, današnje teme pa opravičuje s poenostavljenimi in večkrat niti ne preverjenimi puhlicami samo zato, da ustvari navidezno paro vojne in napetost, da deli in izzove najnižja čustva naroda. Njegov edini vir informacij so teorije zarote. Za osnove družbe se zavzema zgolj zaradi oblasti. V osnovi to zlo velikokrat prevzame čisto nedolžne in dobronamerne ljudi, ujete v ruralno otroštvo in med zidove preprostih domačij, vzgojene za »narod, kruh in vero«, v čemer ne vidim nič slabega. To spada v neki določeni čas; tudi takrat razmere niso bile rožnate in tudi takrat so bili absurdni ukrepi ter stalna negotovost kohezivnosti.

Skrb vzbujajoča pa je današnja generacija, ki ima vsekakor več možnosti, da se razgleda zunaj meja svojega mesteca ali vasi. A njen velik del je ostal za istimi mejami zaplankanosti. Težko je predvideti - še težje vedeti - a slika te generacije, moje generacije, je zagotovo vse prej kot rožnata. Skrb vzbujajoče so že duhovne podhranjenosti: apatija, pasivnost, vehementno iskanje bližnjic in olajšav. Sistem nas je razvadil, ko nas je prepričal, naj verjamemo, da bo on poskrbel za nas. Tako postajamo razvajenci, ki pričakujemo dolžnosti od drugih, ob tem pa pozabljamo, da so dolžnosti drugih tudi naše dolžnosti, kajti če čakamo mi na druge, drugi pa počnejo isto, stojimo na mestu. Brez napredka. Brez tistega konstruktivnega rivalstva, ki bi svet peljalo naprej. Pojavlja se zgolj konflikt, kdo bo kaj začel. Na to se čaka dolgo in takrat, ko se nekdo dejansko premakne, smo vsi polni kritike in blage samohvale, češ, »kaj bi šele bilo, če bi bil jaz na tvojem mestu«.

Preteklim generacijam se rado očita, da so bile hedonistične, preveč svobodomiselne in premalo ponižne, bogaboječe ter ubogljive. Danes je nastopil čas interneta, čas navideznih interaktivnih in virtualnih ulic, diskotek, celo grmovja ter tistih dveh sedežev v kinu. Postali smo paraziti, priklenjeni v okove usnja in všečkov. Postali smo veliki lažnivci in šalabajzerji brez primere. Ton glasu so zamenjali »emoji« in ostalo krdelo slikovnih mini znamenj, ki nadomeščajo naša čustva. K mikrofonu pa smo prišli tako rekoč vsi. Glasni so postali tako tihi modrijani kot egocentrični pametnjakoviči. Na internetu je vsak glas enakovreden. Črke niso ne tišje ne glasnejše; vse so iste. Splet je postal zlorabljena žrtev različnih trobil. Takoj začnemo verjeti, kar je na internetu, saj če je zapisano, je uradno. Klapa se zbira v klepetalnicah. Vse je zreducirano na našo interpretacijo besed in konteksta. Sedaj smo na internetu. Trezni. Čisti. Podvrženi mnogo hujšim mamilom kot generacije pred nami. Nekdo je hotel, da postanemo bolj pridni, čisto prijazno nas je iz ulic in parkov spravil na računalniški stol. Tu ne bomo nevarni. Protesti so se sprevrgli v različne »fan groupe«, v katerih je sovražni govor manifest našega idiotizma in nizkotnosti. Če pa že pride do pravega protesta, potem dajo obe strani vse iz sebe, kot en hudo potreben tip, ki po dveh letih brez seksa zopet najde priložnost. Obe strani postaneta čisto brez kulture: tako tista, ki že polovico abrahama naseda starim oblastnikom, kot tista, ki se gre neko novo avantgardo in svobodomiselnost zgolj zaradi tega, ker je protislovna prvi, v bistvu pa se od nje ne razlikuje precej, saj gre zopet samo za nasprotovanje drugim.

Ob vsem tem me niti ne briga več pomanjkanje ubogljivosti in ponižnosti preteklih generacij; te so danes bolj svobodomiselne, bolj kritično razmišljujoče kot mi, ki se ponižno sklanjamo pod pastirsko palico politične samovoljnosti, ki ponovno zlorablja svoja ravnanja za »višje cilje«.

Še hujši so novodobni »barbari«. Internet je tu zopet odlična oglasna deska. Evropa je vedno verjela v barbarske vpade, ne glede na to, ali je šlo zgolj za obiske ali dejanske napade. Spregledala je njihovo kulturo in jih enostavno označila za barbare. Nevarni so, preganjajmo jih. Pa ni važno, če je na tem kaj resnice ali ne.  Danes se vžiga grmade s »pričevanji«, prižiga bakle z različnimi video in foto dokazi, brusi se kose, ostri se vile s sovražnim govorom. Le pohodi ostajajo. Nekega dne se bo sovražni govor s transparentov zamenjal z udarci, piščalke bodo nadomestila pokanja. Včeraj je gorela knjiga, danes so protesti polni sovražnega govora, jutri bodo padale glave. Kdor danes nasmejano vodi pohode v prvih vrstah, bo drugič v zadnjih ali pa ga najverjetneje niti ne bo, saj je hrbtenica preveč upognjena, da bi lahko dokončala to, kar je začela.  

Upravičeno se lahko vprašamo: Kdo za vraga je kriv, da smo tako nekritični in da imamo tak čredni nagon? So to starši oz. drugi skrbniki? Težko rečemo, saj nam je danes vsaj v osnovnih  šolah našo zaplankanost pomagal rušiti kakšen sošolec, ki ni bil ravno Janez. Z otroško logiko smo nazadnje le videli, da ni noben črni mož, temveč je isti človek z istimi problemi kot mi sami. Tudi sociologijo ter državljansko vzgojo in etiko smo že dali skozi. Je ta nestrpnost torej proizvod slabega učnega načrta? So učitelji preslabi? Ali pa so zgolj verjeli, da bo to, kar učijo, itak ostalo samo v teoriji, tako da se nima smisla naprezat? Glede na to, da danes že učitelji zavračajo par tujih otrok - po možnosti brez staršev - ker se bojijo slovenskih staršev, lahko rečemo, da je situacija morbidna, podoba svobodomiselne Slovenije pa utopična, če ne že kar absurdna.  Negativna fama  našega naroda, da se bojimo že tujih otrok, je postala spontana. Danes je namreč vse spontano »in«.

Glavni akterji se radi vračajo k tradicionalnim vrednotam, natančneje k veri, kar ni niti najmanj sporno; najbolj sporno je to, da postaja njihov »Bog« zlorabljen na najhujši možni način, ker o njem pravzaprav ne govorijo. Ta »Bog« ni nič drugega kot še ena zloraba za cilje, beseda pa je puhla. Govoriti o »širšem pomenu« nekaterih njim neprijetnih naukov je brez veze.  »Bog hoče, kar mi« - to je šikaniranje splošne slovenske zavesti in čustev na najbolj umazan, ogaben in nizkoten način. Ob vseh teh ravnanjih in nastrojenosti trdno upam, da mi ni dodeljen dar vizionarstva, saj se v svitu mojih skrbi ne obeta nič častnega, kaj šele takega, kar bi nam bilo v ponos.

Ugotavljam, da je moja domovina bleda mati. Ne zanima je, kaj bom počel. Tako lahko čakam, da se bom neko noč kafkovsko preobrazil - a ne v ščurka, temveč v ovco. Pridružil se bom ostali čredi ovac pod hišo, začel bekati, zjutraj bom blejal pri maši, kasneje si bom privoščil dva kvartina, nato pa se bom podal v osvobajanje; šel bom po ulicah, pred različne urade, sodišča in vladne stavbe; za kosilo si bom ob zvokih narodnjakov privoščil joto in klobase, popoldne se bom odpočil z domačim sadjevcem, Franc bo prinesel harmoniko, da bo veselo in da nas bo več blejalo. Ta pravi aktivist za resnico in pravico bom. Zvečer si bom privoščil polento s kislim mlekom, poslušal poročila, začel bekati čez državo, kasneje bom odšel v gostilno, kjer se bom napil, nato bom prišel domov - jezen, razočaran nad državo - žena bo še bolj razočarana nad menoj, začel bom bekati še nad njo, udaril jo bom, pohodil, da bo odšla objokana spat, in se izgovarjal na cilje, ki opravičujejo sredstva, ali nekaj takega. Celo noč bom spal, zjutraj pa ponovno sklenil umazana kopita v cerkvi, pil, delal, jedel, skakal in bekal tako kot ostali. Tako bom krščen Slovencelj v službi resnice!

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Foto:

Deli Nazaj