Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteZakaj moramo biti ljudje nekaj posebnega, drugačnega? Zakaj si tako radi dajemo etikete “drugačnosti”? Ali nas ne dela ravno to tako, kaj pa vem, povprečne? Ne-drugačne? Seveda smo vsi drugačni, kako pa? Kolumna Medeje Bajec.
Leto. Ne Jared Leto. Leto, kot leto dni.
Waw. Če bi mi kdo leto dni nazaj rekel … v bistvu karkoli približno podobnega nečemu boljšemu, bi ga verjetno udarila. Ali morda jokala. Verjetno bi jokala. Najprej od sreče, potem od vznemirjenja in živcev in potem od strahu, kaj vse moram narediti, da to uresničim. Ah, pričakovanja …
Ampak, resno. Leto dni, kaj lahko naredi leto dni. Lahko menja štiri letne čase. Zadnjih par let samo dva, ampak vseeno. Lahko nam zamenja številko pri letih. Lahko nam kaj vzame. In lahko nam toliko da! Lahko nas osreči, lahko na onesreči. Leto dni. Leto dni je minilo od moje, recimo temu ponovna vzpostavitev. Reborn, ali nekaj. A veste, ko kakšni čudni ljudje, ko se jim zgodi nekaj neprijetnega, morda žalostnega, groznega in nezavidujočega, rečejo, da so srečni za to izkušnjo? Da ne bi ničesar spremenili, da so veseli, da se jim je zgodilo, kar se jim je? Nikoli jih nisem razumela. Tako kot nisem nikoli razumela staršev, ki so mi kot majhni deklici govorili, da bom že razumela, ko bom večja. Marsikaj razumem, kar takrat nisem. Razumem tudi tiste čudne ljudi, ki so presrečni zaradi neprijetne izkušnje. Ker sem ena izmed njih.
Čudna. Pa niti ne, no. Drugačna, recimo. Drugačna toliko, kot so drugačni vsi ostali. Zakaj moramo biti ljudje nekaj posebnega, drugačnega? Zakaj si tako radi dajemo etikete “drugačnosti”? Ali nas ne dela ravno to tako, kaj pa vem, povprečne? Ne-drugačne? Seveda smo vsi drugačni, kako pa? A nismo hecni? Samo nehajmo se pretvarjati, nehajmo se siliti in bomo točno takšni, kot smo. Drugačni. Ampak ne zato, ker bomo temu tako rekli, ampak preprosto zato, ker smo. Čudni.
Zagotovo drži, čas celi vse. Dajmo času čas. Dajmu času čas in sprejmimo vse, kar nam prekriža pot. Dobro in slabo. Tako pač je. Življenje ni pica. Saj nikjer ne piše, da moramo biti ves čas nasmejani. Da moramo biti ves čas žalostni. Da sploh moramo biti takšni ali drugačni. Preprosto smo. Preprosto bodimo. Se vam ne zdi, da pretiravamo? Da po nepotrebnem zganjamo dramo, si dajemo etikete, ustvarjamo pričakovanja, izpolnjujemo pričakovanja drugih? Ustrezamo, lažemo, se vrtimo v krogih. Uf. Kaj pa če bi bili samo … vi? Če bi preprosto bili? Leto dni me je marsikaj naučilo. V letu dni sem se marsikaj naučila. Marsikaj naredila. In še veliko bom. Ker sem nehala z banalnostmi. Ker sem začela misliti nase. Se zavedati. Sebe. In časa. Začela sem biti jaz. Moje najslabše leto je bilo moje najboljše.
Leto dni. Kaj naredi čas. Kaj naredi leto dni. In kaj naredimo mi v tem času! Kaj lahko naredimo, če si nečesa želimo. Če si želimo sreče, umirjenosti, živosti. Če se osredotočimo na, kaj pa vem, na lepoto, na dobro! Ljudje moji, glave gor. Če bi najraje čas zavrteli naprej, nikar. Vse vzemite, vse, kar se ponuja. Lepo in grdo. Ker ravno zaradi tega, ali morda ravno s tem, boste vi … vi. In nihče drug. In to je krasno. To je nekaj najlepšega, kar lahko človek spozna. Da je okej točno takšen, kot je. Da je okej vse, kar se mu je zgodilo in kar se mu dogaja. Da je okej. In da vse bo okej.
Vse bo ok.
Bodite dobro.
* Kolumna je bila prvotno objavljena na blogu Medeja.net in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorice.
* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.