Katarina Koruza je Ajdovka, ki se je pred dvema letoma odločila za selitev na Švedsko, predvsem zaradi boljših razmer za delo v raziskovalnih vsebinah, ki jih v naši državi žal primanjkuje. Švedsko danes večkrat zasledimo v medijih tudi zaradi vsebin, ki so povezane z begunci in migranti. Katarina živi v Málmöju, ki slovi kot mesto, kjer živi več kot 170 različnih narodnosti. Med dobrimi 300 tisoč prebivalci, kolikor jih mesto šteje, je namreč zastopanih 174 narodnosti in 150 različnih jezikov. Ima največ muslimanskega prebivalstva med vsemi švedskimi mesti (25 odstotkov), kar 41 odstotkov prebivalcev pa je bilo rojenih v tujini oziroma imajo starše, rojene v tujini.

Migrantska in begunska kriza iz dneva v dan narašča. V nekaterih slovenskih medijih se vsak dan pojavljajo naslovi, po večini zgodb iz Švedske, kot so: »Migrant posilil mladoletnico«, »Migrantje pretepli več oseb«, »Migrantje oropali trgovino« in podobno. Koliko je dejansko resnice v teh naslovih na Švedskem?

Mogoče nisem pravi naslov za to vprašanje, ker švedskim medijem (predvsem zaradi jezikovnih omejitev) ne sledim dosledno, informacij pa (razen debat ob kosilu) ne preverjam. Znano je, da je Švedska med najbolj želenimi destinacijami v trenutnih migracijskih tokovih, in nasploh je država že od 60ih let naprej zelo odprta za vse priseljence. Moje osebno mnenje je, da stvari v zadnjem času mogoče navidezno polzijo odločevalcem iz rok. Vzporedno s krepitvijo desničarskih strank in porastom nestrpnosti se je tudi Švedska v trenutni situaciji nekoliko zmedla in res se pojavljajo zgodbe s senzacionalističnimi naslovi, vendar jim javnost ne posveča veliko poznornosti. Trudijo se izpostavljati širši pogled na nejasno sliko, osredotočajo se na pozitivne zgodbe. Rešitve se iščejo, redko najdejo. Na sploh pa je delovanje medijev na severu manj senzacionalistično kot pri nas, vsaj meni se tako zdi. Pred kratkim mi je švedski kolega celo povedal, da ne spremlja vec švedskih novic, ker so preostale samo še pesimistične vesti kot so vojne, požigi azilnih domov, pretepi, posilstva, nesreče, brezposelnost. Odvrnila sem mu, da je to realnost Evrope zadnjih nekaj let, in da je mogoče Švedska malo zaspala v svojem mehurčku.

Kako sama vidiš in dojemaš migrantsko krizo na Švedskem? In predvsem, kako deluje integracija na Švedskem?

Glede na to da je Švedska končna destinacija, so prizori tako imenovane migrantske krize povsem drugačni kot so bili na posnetkih iz Slovenije. Nobenih rek ljudi, prerivanja za hrano, nasilja ... Pred meseci sem včasih zvečer na poti iz Lunda v Malmö opazila skupinice beguncev na železniški postaji, ampak tudi tega ni več odkar so uvedli sprejemi center izven mesta. Migrantsko krizo bi lahko (če bi tako hotela) v celoti spregledala. Zgodba je drugačna ob obisku centraliziranega davčno-migracijskega urada, kjer je že pred časom postalo jasno, da potrebujejo okrepitve za dosledni sprejem 200.000 priseljencev na leto. Poudarila bi še, da je liberalna Švedska konstantno sprejemala begunce v zadnjih desetletjih in njim se lahko zahvalim za obilje bureka in čevapčičev v Malmöju, pa za afganistanske, libanonske in iranske trgovine, somalske in eritrejske specialitete in tako naprej. Švedska je zgled za odprtost in integracijo, kar je novo, je izjemen obseg zadnjih migracij in vzporedno porast ksenofobije – in tudi tako umirjena in razumna država je nekoliko klonila.

O integraciji beguncev težko razpravljam, lahko povem pa kaj več o integraciji ekonomskih migrantov, ker sem tudi sama ena izmed njih. Je dolgotrajen proces ampak z veliko dobre volje in spodbude – je vse mogoče.

Tudi švedske meje niso več tako odprte kot so bile nekoč? Skok na Dansko ni več enostaven?

Drži, od decembra naprej se v eno smer za vožnjo čez most, poleg vozovnice, pokaže še ID. Veliko bolj enostavno, kot če mosta ne bi bilo, žal pa se to odraža v večji gneči na vlakih in 20 minut daljšem potovalnem času. Po tarnanju in pritoževanju smo zaenkrat to sprejeli, vendar upamo, da bodo kontrole kmalu ukinjene. Sama še vedno ne razumem tošno čemu so namenjene, občutijo jih predvsem ljudje ki delajo na eni ali drugi strani Oresunda in teh je kar nekaj.

Sama si na Švedskem že 2 leti? Je država danes kaj drugačna od takrat ko si prišla? Čutiš ali opažaš določene spremembe?

Hmm, moram fajn pomislit, če hočem dati kakšen primer. No, mogoče ne najboljši za celostni vtis ampak vseeno: Dve leti nazaj predvsem Švedi niso bili najbolj navajeni romskih beračev pred vsako trgovino in avtobusno postajo v centru. No, zdaj je tega nekoliko manj, ne poznam pa vzroka. Verjetno socialni in integracijski programi, zrusili so eno ilegalno taborišče v Malmöju, čemur so sledili protesti in deportacije. Verjento ima Skatteverket – nekaksen davčni urad, druge prioritete. Drugi primer je moj zgoraj omenjeni kolega, ki se pritožuje nad pomanjkanjem optimističnih novic. Tretji primer porast ksenofobije, pohod desnicarskih strank  - predvsem Sverigedemokraterna in glasnejše nasprotovanje temu »fenomenu«, ki vedno znova šokira javnost z "briljantnimi" predlogi. Četrti primer - mogoče, da zdaj pa imamo aplikacije in uporabniške račune res že za vsako najmanjse opravilo. Za slednje se lahko zahvalimo švedskemu hitro razvijajočemu IT-sektorju in paralelnemu vzponu »radikalnega sika« oziroma hipsterije. Mogoče še peti primer, ki me trenutno iritira, to so ponavljajoči se in enakozveneči Avici style komadi na radiu, ki napovedujejo težko pričakovano pomlad. Rada bi rekla, na severu nič novega, ampak ne bo držalo.

Se lahko varno sprehajaš po mestu tudi v nočnih urah?

Ja. Nikoli ni bilo problema in se počutim varno, tudi v Malmöju, ki velja za najbolj nevarno švedsko mesto - za švedske standarde. V medijih izpostavljajo predvsem dva razloga - veliko število imigrantov in jugoslovanske mafijske naveze. Predvsem slednji razlog me večkrat nasmeje.

Če se malce preselimo od begunske krize k življenju na Švedskem. Se življenje razlikuje od življenja v Ajdovščini?

Zelo. Na Švedskem se mi je ponudila priložnost raziskovanja na velikem mednarodnem projektu in sprejeti ta izziv je bilo zame dokaj samoumevno. Življenje se seveda razlikuje, ampak je prav tako kot  v dolini – učenje na vsakem koraku.

Kaj je tisto, kar ti na Švedskem ne ugaja preveč?

Kratki dnevi pozimi, visoke cene, cena in kvaliteta alkohola, ravnina …

Kaj pogrešaš takrat, ko pogrešaš Slovenijo?

Predvsem družino, prijatelje, toploto, zelenjavo z vrta, hribe, reke, naravo, pa tudi burjo.

Kaj ima Ajdovščina, česar Švedska nima?

Kulturo uživanja, sproščenost, preprostost in izvirnost. In zagnane ljudi! Ki jih nič ne ukloni in ki grizejo dalje! Ajdovščina ima tudi ogromen potencial na področju turizma in to so kvalitete na katere včasih pozabimo, a jih moramo negovati.

Bi mladim, ki ne najdejo priložnosti za delo v Sloveniji, svetovala prihod v Skandinavijo?

Imam dokaj omejen vpogled v trg dela izven raziskovanja in akademije ampak ja, zakaj pa ne. Kot povsod drugje, na začetku ni lahko, delovnih mest je malo in konkurenca je huda. Še ena omejitev je, ne najbolj melodična, švedščina oziroma Skånski dialekt tukaj na jugu, ampak se da. Znanje švedščine je seveda predpogoj za javni sektor in za zdravstvo, kamor trenutno spada večina deficitarnih poklicev. Upam da bo priložnosti že kmalu, več predvsem v Sloveniji.

Kdaj se ponovno vidimo v Vipavski dolini?

Upam, da zelo zelo kmalu.

Hvala.

Deli Nazaj