Vsakemu svoje. Ker vsak ima svoje. Želje, težave, potrebe. Ampak nekaj nam je verjetno vsem skupno. Stremenje. Hotenje. In kaj je še vsem ljudem skupno? Jamranje. Smiljenje. Smiljenje samemu sebi. Saj vem, morda si ta trenutek tam, kjer ne želiš biti. Tudi jaz sem bila. Morda imaš ta trenutek občutek, da se ti godi krivica. Tudi jaz sem ga imela. Morda ti grem na živce že samo s tem, ker govorim, da vem, kako je. Vem, tudi meni je šlo to na živce. Prekleti razsvetljenci, ki govorijo kaj so dali čez in kako lepo jim je zdaj. Pa jim je res? Ali so morda samo pomirjeni s sedanjostjo? Mi je res tako lepo, ali sem se morda samo … sprijaznila?

Vzela sem vse, kar mi pripada. Dobro in slabo. Ker, kaj? Če ignoriramo, zadeva izgine? Če se pretvarjamo, da nečesa ni, tega res ni?

Kako sem uresničila neuresničljivo? Zadeva je sila preprosta. Nehala sem z neumnostmi, nehala sem z iskanjem krivcev. Nehala sem se smiliti sama sebi, vzela sem se v roke in … zrasla. Drznila sem biti glasna pri željah. Upala sem si sanjati. Si predstavljati. Se smejati tudi v težjih trenutkih. Se učiti. Potegniti najboljše in najslabšega. Ampak veste kaj? Moje želje, cilji in doseženo? Morda v očeh drugih niso sploh nič posebnega. Ampak veste kaj? Boli me &#%$#. Začela sem slediti sebi, začela sem misliti nase. Tako se doseže cilje. Tako se uresniči želje. Vse se začne pri nas.

Postala sem iskrena

Do sebe in drugih. Najprej do sebe. Ne, če čutim, da nekaj ni v skladu z mano, z mojimi načeli, ne, tega ne počnem. Imam hrbtenico, želim hoditi pokončno.

In drugi? Kaj se zgodi, ko si iskren do drugih? Nič posebnega. Samo cenijo tvojo načelnost, integriteto. In te spoštujejo.

Postavila sem se na prvo mesto

Oh, kako grdo! Najprej poskrbim zase! Ja. Najprej poskrbim zase. Ker edino tako lahko (po)skrbim tudi za druge. Pa ne, nisem prasica. Moje srce je dovolj veliko za vse. Tudi zame. Ampak s tem, ko mislim nase, ko se znam dati na prvo mesto, sem bolj samozavestna, odločna ženska.

Če sem sama na mestu, če sem okej, lahko poskrbim za cel svet. Če so moji temelji načeti, ne zmorem nositi niti lastne teže.

Postala sem glasna

Ja! Glasno se smejem! Glasno pojem! Govorim. Nisem tiho. Nič več nisem tiho. Ljudem dam vedeti, kje imam meje. Ljudem dam vedeti, da imam meje in da jih morda ni pametno prestopiti. Če mi kaj ni všeč, povem. Če se kdo spravi name zaradi, kaj pa vem, vegetarijanstva, ne ostanem dolžna. Ker mi ni treba. Ker imam hrbtenico, načela.

Dovolila sem si biti jaz

Medeja. Tista Medeja izpred 15-tih let. Tista, ki ji je bilo vseeno za odzive okolice. Ki se ni ozirala na to, kako jo drugi vidijo. Medeja, ki je sledila svojemu srcu. Dovolim si biti jaz. Ker edino jaz sem lahko jaz. Edino ti, si lahko ti. Razmislite. Nihče drug ne more biti vi. A ni to krasna moč? Se zavedate moči, ki jo nosite v sebi?

Uresničila sem neuresničljivo!

Sem tam, kjer želim biti. Stvari so daleč od popolnih. Ampak so popolne. Ker so točno takšne, kot so.

Bodite dobro in … in morda pustite, da se vam moje besede usedejo malo bližje k srcu. Dovolite si biti iskreni, igrivi. Dovolite si biti vi. Ljudje moji, sploh se ne zavedate potenciala, ki ga nosite v sebi. Bodite dobro! :*

* Kolumna je bila prvotno objavljena na blogu Medeja.net in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorice.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj