Imam sodelavko, se vidi, da je nova, ker me je vprašala popolnoma absurdno stvar.

Ob pogledu na jogurt, v katerega sem s solzami v očeh namakala prozorno palčko korenčka, me je navdušeno vprašala:« A hujšaš?«
S solzo na licu sem odgovorila: »Že celo življenje.«

Kar je zgolj načeloma res.
Predvsem se sekiram zaradi svoje velike riti celo življenje.
Kar ni isto kot da hujšam.
Pri svojem hujšanju največ kalorij porabim, z razmišljanjem o vseh možnih načinih hujšanja. In krivici, ki se mi ob tem dogaja.
Imam sodelavko (ta drugo, ki ni nova), ki lahko poje vse, še marmelado s kamionom vred, okrog paradira v mini krilu, moškim pa se za njo vleče jezik po stopnicah. Pravzaprav poznam veliko punc, ki živijo od listnatega testa in ojačevalcev okusov, pa so suhe kot šmarni pajki.

Če bi favšija znala kuriti maščobe, bi bila jaz podhranjena.

Tako mi ne preostane nič drugega, kot da se za motivacijo vsako pomlad podkupim z novo športno opremo, plačam karto za najdražji fitnes v mestu in se vsak dan znova brcam v rit, da zavijem tja.

Pri njih mi gre vse na živce.
Umetni nohti receptorke.
Šefica z lepo frizuro.
Zariple prekle v garderobi.
Posončene mišičnjakinje na odru.
Večno tuljenje trenerke, ki v petem mesecu nosečnosti dvigne težjo utež, kot bi jo lahko jaz, tudi če bi bilo od tega odvisno življenje vseh prebivalcev manjše koroške vasi.
Ona tuli:»Body?«, taboriščnice odgovarjajo »Pump!«
Ne me jebat.
Muzika je že od prve kasete, na kateri je bila (takrat še) Barbara Drnač v roza gamašah, ista.

Pot ti polzi v usta, tovarišica pa frišna kot gorska roža, dela skelece na eni roki.
Doma kuha, rihta 3 otroke, hodi v službo, gre zvečer na limonado, vstane ob petih, speče, opere, obesi in gre z nasmehom v službo.
Jaz pa se kot cunja vlečem skozi dneve in sovražim lastno rit.

Zato sem pred leti naredila pogumen korak in se vpisala v skupino telovadcev, ki veliko tečejo in trenirajo z lastno težo. Pridno sem hodil trikrat na teden. Se na poti domov naslajala na lužico med joški in nabijala muziko zelo na glas.
Dokler se mi po dveh letih ni vse skupaj zagabilo.

Bruhanje ni slaba varianta, a nimam poguma, da bi si tiščala prste v grlo.
Ločevalna dieta zame ne pride v poštev, ker ne ločim ogljikovih hidratov od beljakovin.
Zato sem se odločila za edino dieto, ki res deluje.
Imenuje se, manj jej.
Če nisi lačen, pač ne moreš shujšati.

Kar mi je vedno dobro uspevalo, dokler nisem začela živeti s kobilico.
Moškim, ki lahko vse poje, pa se mu nikjer ne pozna. Poleg te genetske protekcije hodi na fuzbal, košarko, laufa navkreber in ima energije za vola ubit. Ko pride domov, bi lahko zmazal cel hladilnik, kar v resnici tudi počne.
Vsede se pred TV z velikim sendvičem. Kos pršuta se mu lepi na prste in hrustanje kruha se zažira v moj prazen želodec.
Potem pa bodi karakter, če moreš.
Saj malo mu je žal, ko briše mojo slino z daljinca, a prav posebej motiti se ne da. Blazno smešno se mu zdi, ko si režem tiste male hinavske koščke kruha in jih s slabo vestjo zobam na poti med kavčem in  hladilnikom.

Na tej relaciji je pri nas najbolj zguljen parket.

Če prav razmislim, sem bila najbolj suha takrat, ko so me jezili moški.
Takrat sem ob večerih z vso silo poganjala kolo v center na še en randi, vmes preklinjala in točila debele solze.  A posušena rit in prazno srce sta bolela veliko bolj, kot bolijo zaliti gležnji.

Čeprav… mogoče imam pa premalo rit! Če bi bila večja, bi lahko iz nje naredila blagovno znamko. Sponzorji bi vsekakor imeli veliko prostora za svoje oglase!

* Kolumna je bila prvotno objavljena na blogu Lisicamica in jo objavljamo z dovoljenjem avtorice.

* Foto: Miles Aldridge

Deli Nazaj