Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteIzšla je nova knjiga domačega avtorja Franca Černigoja, z naslovom Po sledu za besedo. Knjiga v nakladi kar 22.500 izvodov, prinaša zanimivo lovsko leposlovje, skozenj in ob njem pa so druga sporočila še mnogo bolj pomembnejša. Preberite si krajši odlomek.
Franc Černigoj je v knjigi Po sledu za besedo zbral in izbral krajša prozna besedila, v katerih je v njih srži lov. Nastajala je skozi več desetletij, saj so prva še iz tistega časa, ko pisatelj uradno še ni bil lovec. Že skoraj pol stoletja zapisuje vsakršno ljudsko besedno izročilo na Trnovski planoti, v Hrušici, na Črnovrško-Zadloški planoti, v zadnjih letih tudi na Vrhéh in v Deželi, v Zgornji Vipavski dolini tedaj. Tako je nastala vrsta knjig, v katerih je zbrano zapisano ljudsko blago. Kot urednik je podpisan na več zbornikih ob jubilejih lovskih družin ter na drugih knjižnih izdajah, v katerih je osnova ljudski duh, ujet v ljudsko besedo. Ko je zbiral gradivo za lovske zbornike in obiskoval starejše lovce – marsikdo od njih je že mrtev – so mu povedali marsikaj, za kar bi bilo škoda, če bi se izgubilo. Tako je njihova spominjanja, pripovedovanja in spoznanja – zrenja in zorenja – v sebi pregnetel in jih zapisal. V praznično besedje je avtor ujel tudi svoja doživetja na lovu, občutenja, razmišljanja in spoznanja, do katerih se dokoplje razmišljujoči in čuteči lovec. Tako so nastajale podobe ljudi in slike iz narave, ki jih je sam objavljal v 'Lovcu'. Na enem mestu pa jih bralcem ponuja v tej knjižni podobi, ki bo uradno predstavitev doživela v Lavričevi knjižnici 12. aprila.
Da bo odločitev, da knjigo vzamete v roke še lažja, vam v branje ponujamo odlomek.
Tisto silno, skrivnostno, mogočno …
Nazadnje sem le doživel tisto silno, skrivnostno, mogočno, nesnovno, v lunini mlečni svetlobi prosojno: jelenji ruk v septembrski mesečni noči …
Nad sotesko Rašo sem prišel že v temi, premešani z lunino močjo in lučjo. Gozd je tam vrhovsko-kraški: nizko staro hrastje in gabrovje; niže, nad divjo sotesko rečice Raše, ostro grmičje in rijevna – kot po belih kamnih poškropljena kri, v jeseni.
In sem se potopil v ta pritlikavi hrastov gozd, le po luni pogledujoč za pravo smer. Polzel sem kot senca – med sencami usnulih dreves. Veter je bil nezanesljiv: divjih bitij zavetnik in izdajnik moje poti. Krožil je naokrog, zdaj mi je skočil v hrbet, zdaj zavel v obraz. Oživljal je sence v gozdu in mi čaral privide. A vedel sem: za robom mu bodo uplahnila krila. Tam bosta tišina in mir – zato bo glas, za katerim že zdaj nastavljam uho v veter, še bolj kot iz votlega sveta.
In sem ga ujel, vpletenega v veter, iz soteske tam spodaj, tisti glas ... Dva jelena sta pošiljala v prostor in čas svoj klic! V meni je zaplalo in me zgrabilo, da bi zarohnel tudi sam. Raztegnil sem korak s pospešenim ritmom srca, do vrha globeli, in se potopil čez rob: kot proti dnu zaliva, z mesečino napolnjenega. Veter je ostal za mano in vase me je vzel porasel strm breg. Spustil sem se nanj, v strmino ob hrapavi hrast, in ostrmel v molk in sluh ...
In čez kratek čas – kot bi čakali name – so se spet oglasili: glasovi kot iz zemlje same ... Prvima dvema sta pritegnila druga dva in čez čas še eden gor na planoti; in še šesti globoko iz dna. In so se stekali vame in skozme, da sem drhtel v slasti in strasti. Zaznal sem, da se gibljejo: kot po nevidnih skrito prepletenih gozdnih stezah – in ena od njih se je povprek bližala mojemu ložu. Bo šel tod mimo?! se je v meni vzdramil up ...
Vse bliže je bil njegov glas: globok, iz širokih prsi, kot da se méni sam s sabo!
Potlej sem ga zagledal – najprej kot mogočno senco med debli, z glavo pri tleh, iščoč; nato na čistini med hrastjem, z mesečino oblit: luč je v slapovih lila nanj, se z njega kot zlati dež stekala na gozdna tla! In ko je dvignil okronano glavo, je med v nebo segajoči veji rogov ujel okrogel obraz lune … O, bogovi! Stal je tam, obračal glavo za vonjem in zdelo se je, kot da si s krone na krono podaja mesec nad glavo! Okamenel sem v sebi zvenel v visoke zvoke in se bal, da začuti moje drhtenje. Jelen je stegnil vrat, položil svoje razvejano rogovje nad visoka pleča in iz širokih prsi je zabobnelo, zarohnelo kot iz globin votlega kraškega sveta. Kot bi prisluhnil odmevu svojega klica in krika, je obrnil glavo. Odgovor je zadrhtel izpod vrha Tera nekje in gor proti se je izgubil, med sence, senca sam ...
Za njim je ostala z lunino lučjo oblita jasa, prazna kot zlate jasli brez božjega deteta ...
* Vabljeni tudi k branju nedavnega intervjuja z Francem Černigojem, objavljenim v Primorskih novicah. Najdete ga na tej povezavi.
* Foto: Primorske novice