Življenje gre na vsak način naprej. Tudi v Bruslju. Kljub vsemu pa je v zraku čutiti, da se je slab mesec nazaj zgodil terorističen napad, delo skrajnežev, ki je belgijsko prestolnico zavil v črno. Skorajda vsakodnevno lahko beremo novice o akcijah bruseljske policije, ki vodi bitko proti teroristom. Kako je te dni živeti v Bruslju ali pa v povezavi z Brusljem, nam je v krajšem intervjuju zaupal Andrej Černigoj, zaposlen v pisarni evropskega poslanca Lojzeta Peterleta.

Andrej, tokrat te je pot vodila v Bruselj na malce drugačen način. Pot z avtobusom v belgijsko prestolnico je vendarle malce drugačna, kot  z letalom Adrie Airways? Koliko časa traja in kakšen je občutek, ko veš da letalo ne leti zaradi terorizma? Je občutek varnosti morda celo večji?

Strinjam se, da je pot v Bruselj z avtobusom zelo drugačna kot z letalom Adrie Airways. Vsekakor je daljša, ker pot z avtobusom traja približno 17 ur, vendar ima potovanje z avtobusom tudi svoje prednosti. Naj povem, da večino mojih potovanj v Bruselj oz Strasbourg sem tudi pred napadom opravil z avtobusnim prevozom. V Evropskem parlamentu pisarna Lojzeta Peterleta sprejme letno več kot 25 skupin. Vzdušje na avtobusu je zelo odvisno od homogenosti skupine. Lahko rečem, da včasih popotovanje v Bruselj mine kot za šalo.

Kakšno je utrip Bruslja danes? Dobi človek takoj občutek, da se je nekaj pripetilo nedolgo nazaj ali je vse v normalnih ritmih kot pred napadi?

Dogajanje v Bruslju nas vse zelo skrbi. Predvsem, ker se zavedamo, da odslej ne bo nikoli več tako preprosto in enostavno kot je bilo. Če so zaposlenim v Evropskih inštitucijah velikokrat očitali, da živimo v svojem milnem mehurčku, lahko rečem, da je Evropa živela v podobnem prepričanju glede varnosti. Nič se nam ne more zgoditi. Seveda se je sedaj čas, ki ga potrebuje potnik, da pride v Bruselj z letalom podvojil. Več je kontrolnih točk, vojske in policajev. Občutek ni prijeten, ko veš, da je Bruseljsko letališče Zaventem še ohromljeno in da se počasi odpira.

Občutek varnosti je večji, ko se po mestu prehajajo oboroženi vojaki, ampak to vseeno ne spremeni dejstva, da so ulice po desetih zvečer prazne. V ljudi se je zasejal strah. Jaz svojo vlogo doživljam, kot pred napadi. Svojo službo opravljam nemoteno, čeprav ne izzivam usode, kot pred napadi. Zavedati sem moramo, da terorizem ne bo odšel sam od sebe. Imamo službe, ki bodo morale bolje opravljati svoje delo. V Evropi manjka več povezovanja (v tem primeru varnostnih služb), več Evrope bolj varna bo le naša stara celina.

Pravkar sem se vrnil iz Bruslja z avtobusom. Moram vam zaupati, da je zelo poostren nadzor nad letališčem in nekaterimi metro postajamo. Metro postaje zvečer celo zapirajo. Kar pa se tiče velikih avtobusnih parkirišč ni sprememb, razen, da niso več tako zasedena, kar je verjetno posledica, da se je kar nekaj skupin odločilo preložiti obisk. Na postajališčih nisem zasledil nobene varnostne kontrole. Zaradi hitrejšega dostopa do službe v Evropskem parlamentu sem tokrat pot opravil peš. Z minuto molka sem se ustavil na metro postaji, kjer se je zgodila tragedija, ki pa ni veliko oddaljen od Evropskega parlamenta. Skozi to postajo sem se gibal tri dni pred dogodkom. Občutki niso lahki, v tebi vrejo žalost in spomini. Zavedaš se tvoje krhkosti in majhnosti v svetu. O dogodku se s sodelavci veliko pogovarjamo. V centru Bruslja pri Borzi potekajo zbiranja. Tam visi tudi slovenska zastava, ki predstavlja solidarnost. Naša življenja morajo teči naprej. Ne smemo dovoliti, da ob takih dogodkih pozabimo ljubiti bližnjega. Zavedati se moramo, da smo delali napake, ki jih moramo odpraviti. Življenje se še nekaj časa ne bo vrnilo v stare tirnice. Ljudje v večernih urah ne zahajajo več ven. Trgi so prazni, vendar to še ne pomeni, da se ljudje ne družijo več. Samo forma se je spremenila.  Iz ulice in trgov v svoj, tvoj oz. njegov dom.

Je po hodnikih evropskega parlamenta še slišati pogovore o terorizmu ali so na sporedu ponovno vsakdanje teme, npr Panama pappers?

Povečanje varnostne ukrepe vidimo oz čutimo že od decembra lani naprej. Stopnje varnosti se zvišujejo in potem spet znižujejo že dobra pol leta. Moram povedati, da moje delo s tem ni oteženo. Spremembo bolj čutijo obiskovalci. Dogodki so omejeni do 100 oseb, preverjanje je bolj temeljito, vstop v Evropski parlament je nemogoč brez predhodne prijave. Naše delo in življenje je že v ustaljenih tirnicah. Na dnevnem redu imamo veliko tem od migracij pa sedaj tudi Panama dokumentov.

Hvala.

Deli Nazaj