S knjigo Na begu. Moderni eksodus (2005-2016): z begunci in migranti na poti proti obljubljenim deželam Boštjan Videmšek končuje zadnji del trilogije, pred njo sta izšli Vojna terorja (2011) in Upor (2013). Delo, ki temelji na izpovedih beguncev ter avtorjevih izkušnjah in uvidih, je nastajalo več let in v različnih prostorih. Na vsem Bližnjem vzhodu, na sredozemski begunski poti (Lampedusi, Siciliji, Malti itd.) in na balkanski poti (Turčija, Grčija, Makedonija, Srbija, Hrvaška, Madžarska, Slovenija, Avstrija) je naredil več kot dva tisoč intervjujev z begunci iz številnih držav. Osrednji del je namenil zgodbam sirskih beguncev, žrtvam ene najbolj krvavih vojn našega časa, zaradi katere je Sirijo zapustilo že slabih pet milijonov ljudi, 11 milijonov pa jih je razseljenih po državi.

"Z vsakim stavkom, komunikacijo, potjo sem poskušal agresivno razbiti mejo med mi in oni," o pomenu svoje knjige med drugim pravi Boštjan Videmšek. "Živimo v bipolarnem svetu, ki razkraja. Moj namen je zmanjševati to ločnico. Želim pokazati, da smo vsi eno. Vse, kar nas ločuje, je le geostrateška in zgodovinska sreča, kje in kdaj se rodimo."

Vabljeni k branju spodnjega odlomka iz knjige Na Begu. Knjigo, ki jo je s fotografijami obogatil Jure Eržen lahko naročite tudi na spletu, v spletni trgovini Emka.si. 

Odlomek iz knjige:

Ko so pripadniki Slovenske vojske novembra 2015 na slovensko-hrvaški meji začeli postavljati žičnato in bodečo ograjo, je od slovenskega vstopa v Evropsko unijo minilo že skoraj desetletje. V tem času smo se navadili, da znotraj EU ni meja. Vsaj vidnih ne. Potovanje po Evropi, ki se je sicer po letu 2008 vse bolj pogrezala v gospodarsko, finančno, socialno in tudi politično krizo, je postalo preprosto, skoraj samoumevno. O mejah, ograjah, bodeči žici in »krepitvi evropskih zunanjih meja« smo začeli razpravljati šele, ko so bile dejansko že ogrožene. A nikakor ne zaradi beguncev in migrantov, ki so v letih 2014 in predvsem 2015 množično prihajali v Evropo. Begunci in migranti so bili tisti, ki so nam s svojim prebijanjem fizičnih meja dejansko dali vedeti, da evropske meje nikoli niso padle. Nasprotno. Bolj ko se je Evropa odpirala navznoter, bolj je utrjevala svoje zunanje okope. Medtem ko je rasla trdnjava Evropa, ta velikanski, a skrajno občutljivi in vase zagledani slonokoščeni stolp, bolj agresivna in od svojih papirnatih idealov svobode bolj oddaljena je bila bližnja prihodnost stare celine. Bližnja prihodnost, ki je leta 2015 postala – sedanjost.

Diskurz – tako javni kot zasebni – se je hitro zaostril. Skrajna desnica se je osvobodila. Njen pogled na svet je pospešeno postal dominantna optika. Med temačno ulico in evropskimi dvori so se razlike hitro stopile. Namesto da bi v vsaki duši in hiši, v kateri je domovalo vsaj še kanček človečnosti, bobnel glasen alarm, se je evropsko (beri: slovensko) jedro pospešeno radikaliziralo.

Obnašali smo se, kot da ljudje ne bi imeli imen, obrazov, usod, zgodb in prihodnosti. Še huje: do beguncev in migrantov smo se obnašali kot do jedrskih odpadkov. Kot da ne bi imeli niti kančka zgodovinskega spomina. Kot da smo vsi skupaj živeli v veliki, vseprisotni laži, ki nam je zaradi svoje ekonomske podstati zameglila presojo in nam vsilila idejo, ki je četrt stoletja po sesutju železne zavese med drugim doživela klavrni propad z gradnjo zidu na madžarsko-srbski in slovensko-hrvaški meji.

V prvih letih »konjunkture« na začetku 21. stoletja je bilo drugače. Visoka gospodarska rast in z njo povezani do obisti napihnjeni baloni so se hranili s ceneno delovno silo brez kakršnih koli zavarovanj in pravic. Zunanje evropske meje so bile sorazmerno lahko prehodne – to je bila takrat oportunistična politična in, predvsem, ekonomska odločitev. Migranti so gradili špansko, grško, italijansko, britansko in tudi slovensko (začasno) zgodbo o uspehu. Evropska unija je bila za brezpravne in vsaj približno dostojnega življenja lačne ljudi iz nerazvitih okolij bolj privlačna kot kadar koli prej. A tudi takrat, ko so obmejni policisti, cariniki in pripadniki obalnih straž v Sredozemlju in Rokavskem prelivu mižali na eno oko, so se migranti na poti v obljubljeno deželo množično utapljali ali pa so na ilegalni prestop meja v gozdovih čakali tudi po leto ali dve. Mnogi so bili že takrat postranska škoda evropskega gospodarskega čudeža, a se o njih ni govorilo.

Bili so industrijsko samoumevni.

Dobesedno.

Tako kot je bilo – in je še vedno – industrijsko samoumevno njihovo umiranje na poti proti Evropi.

Ko je udarila kriza in se je evropski jug pod pritiskom mednarodnih finančnih institucij, Bruslja in Berlina, začel približevati tretjemu svetu, velik del Evrope pa je preplavila epidemija brezposelnosti (predvsem med mladimi), so migranti in begunci postali javni sovražnik številka ena. Postali so Judje 21. stoletja. Evropska unija je najprej sprejela prvi, nato še drugi dublinski sporazum in tako uzakonila pravilo, da se morajo ilegalni migranti v primeru prijetja znotraj EU vrniti v državo vstopa v Unijo. To je z naskokom najbolj prizadelo Grčijo, že tako največjo žrtev krize.

Begunci in migranti so ostali ujeti v najrevnejših mestnih četrtih Aten, kjer so postali žrtve policijskih in neonacističnih napadov. Niso mogli ne naprej v zahodno ali severno Evropo, ne nazaj domov. Rasizem je z vzponom Zlate zore in radikalizacijo Nove demokracije postal uradna grška politika. Po državi so pod budnim očesom Bruslja zrasli tako imenovani namestitveni centri za migrante, dejansko koncentracijska taborišča.

Ko je konec januarja lani na grških parlamentarnih volitvah slavila levičarska Siriza, ki je vseskozi zagovarjala humano begunsko politiko, se je odprla tako imenovana balkanska pot, po kateri so iz Turčije, velikega bazarja moderne človeške tragedije, iz Grčije preko Makedonije, Srbije, Madžarske in kasneje Hrvaške ter Slovenije preko Avstrije proti Nemčiji in Skandinaviji lani potovali sto tisoči beguncev.

***

Predsednik madžarske vlade Viktor Orban, populist, ki že vrsto let odkrito koketira s fašizmom, je bil tisti, ki nas je moral opomniti, kako šibka in kristalno krhka je iluzija odprte Evropske unije. Julija 2015 je na madžarsko mejo s Srbijo in kmalu tudi s Hrvaško poslal vojake, policiste in zapornike, ki so šestindvajset let po padcu berlinskega zidu na ravninski meji z nekdanjo Jugoslavijo »hitro in učinkovito« postavili kovinsko ograjo, berlinski zid 21. stoletja. Evropa je, vsaj navzven, delovala presenečeno. Celo zgroženo. Tudi predsednik slovenske vlade dr. Miro Cerar je proti Budimpešti poslal nekaj ostrih sporočil.

Manj kot tri mesece kasneje je tudi sam – in to prav na Madžarskem – naročil desetine kilometrov kolutov rezilne in bodeče žice, s katero je pod pritiskom Avstrije in Nemčije zarezal v srce pokrajine ob slovensko-hrvaški meji. Tamkajšnji prebivalci so takšne prizore nazadnje videli med drugo svetovno vojno.

Skrajno nehumano in necivilizirano »branjenje evropskih meja pred vdori barbarov« nikakor ni lastno le Orbanu in Cerarju. Evropa se že vrsto let sistematično obdaja z zidovi, bodečimi žicami in stražnimi stolpi ter se tako spreminja v luksuzno taborišče za izbrance, ki so imeli to srečo, da so se rodili tam, kjer njihovih domov ne bombardirajo vojaška letala, njihovih žena, hčera in sester ne posiljujejo pripadniki skrajnih milic, v njihovih mestih pa je na voljo dovolj vode, hrane, odej in trdnih streh za veliko večino prebivalcev. Da o pametnih telefonih in izjemni izbiri televizijskih resničnostnih šovov, ki jo imajo za zidovi evropske trdnjave na voljo njeni privilegirani taboriščniki, niti ne govorimo.

Begunska tragedija je leta 2015 doživela vrhunec. Ker je vstopila (in kolikor se le da hitro tudi izstopila) tudi na slovenska tla, je postala domača zgodba in ena glavnih notranjepolitičnih tem. Podobno je bilo po vsej Evropi, a takšnega šoka, kot ga je bilo čutiti v Sloveniji in drugod po rasno homogeni bivši komunistični Evropi, ki jo z zamudo prežema stockholmski sindrom, ni bilo mogoče čutiti nikjer drugje. Visoko ceno nacionalizma, etnocentrizma in ideološke ortodoksnosti vedno in povsod plačuje tisti drugi. Begunci so čez Slovenijo želeli le potovati, ta pa je ukradla njihovo tragedijo in trpela – sama.

Za tiste, ki so se z vso silo postavili na branike 19. stoletja, je begunska tragedija prišla kot naročena.

Toda ne gre pozabiti, da je begunska (in migrantska) zgodba permanentna. Da je bilo leta 2015 le bolj »intenzivno« in so begunci nase nehote opozorili tudi tam, kjer do zdaj niso imeli nobenega neposrednega stika z vojnami v Siriji, Afganistanu, Somaliji in Jemnu, kaosom v Iraku, notranjim konfliktom v Pakistanu, uničujočimi podnebnimi spremembami v Sahelu in Bangladešu ter vojaško hunto v Eritreji.

Deli Nazaj