Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteZapustil nas je velikan slovenskega in evropskega gledališča, človek , ki je ustvaril teater sanj, Tomaž Pandur. Verjetno največji zvezdnik slovenske kulture in umetnosti je svojo pot končal v torek, 12. aprila. Tam kjer jo je tudi največ prehodil, na gledališkem odru. Piše Nejc Furlan.
Tomaž Pandur je bil vsestranski umetnik in ustvarjalec odra. Bil je slikar podob, risar ostrih linij in nežnih mizanscenskih nanosov, bil je glasbenik dialoga, skladatelj monoloških replik ter kipar odrske prezence. Bil je čarovnik gledališča, njegov vdani služabnik ter njegov gospodar.
Težko je zapisati o Tomažu Pandurju kaj novega ob poplavi nekrologov, in memorianov ter posvetil. Gotovo pa je, da gre za človeka, ki je kot kulturno-umetniški ambasador Slovenije širil glas o svoji domovini širom sveta, nikoli, ne da bi čisto pozabil nanjo. S svojo avantgardo ali če hočete renesanso evropskega gledališča, je dal včasih »arhaičnemu teatru«, čisto nove standarde, čisto novo estetiko, ter čisto novo dojemanje.
Že 1988, ko diplomira in prejme za režijo Marije Stuart Prešernovo nagrado, se kulturno-umetniška scena zave, da se v mlademu Pandurju rojeva neka nova smer, nova estetika. To se kasneje izkaže kot pravilna ugotovitev v kultni Šeherezadi v Mladinskem gledališču, kjer je režijsko zopet več kot uspešen. Po mariborskem poglavju, kjer je deloval kot umetniški direktor Drame ter kjer si je dokončno utrdil ime ter z uprizoritvami opozoril nase tudi v tujino, je sledila še ustanovitev Pandur.Theaters, ki ga vodi njegova sestra Livija Pandur. Sledila so leta raziskovanja mednarodne gledališke scene. Sam je vedno rekel, da se je najbolj srečnega počutil v Španiji, saj naj bi prav ta temperamentna država znala z umetnostjo generirati razvoj družbe in spreminjala svet. V Španiji je med mnogimi velikimi imeni iz sveta umetnosti in kulture, prijateljeval tudi s samim filmskim kolegom Pedrom Almodovarjem.
Po letih vandranja po svetu, se je zopet leta 2014 lotil projekta doma in sicer dramskega diptiha z epilogom o smrti Rihard II + III v ljubljanski Drami. Sledil je še vedno aktualni Faust, prav tako v slovenskem nacionalnem gledališču.
Ljubezen do sive ter črno-bele barve je bila pravzaprav njegova inicialka skorajda vsake gledališke uprizoritve, kot tudi drugih projektov. Z njima je dokazoval, da četudi gre še za tako prvinski barvi, na odru odražata epsko moč ter predstavljata nenehen dramski konflikt, brez katerega dramsko delo ni mogoče. Poleg barvnih kombinacij, pa je bil mojster tudi v ujemanju besedilnega razpoloženja, saj je izvirna besedila zaradi svoje arhaičnosti in kontradikcije svojim uprizoritvenim prioritetam, nemalokrat postavil na stranski tir. A vedno s spoštovanjem, saj so bile večne teme, ki jih je obravnaval premočne, da bi dovolile čisto avtorsko priredbo.
Težko je verjeti, da človek ob tolikem vzporednem delu še drugih projektov pravzaprav sploh še misli na zemeljske omejitve življenja, ki nato samo nemalokrat (kot tudi tokrat) preseneti z nenadnim slovesom.
Še nedavni vzkliki navdušenja ter aplavzi na največjem gledališkem festivalu v Bogoti, kjer je gostoval s zadnjim ljubljanskim Faustom, so tako odšli skupaj z njim nekam drugod, morda prav tja, o čemer je vedno sanjaril, z nenazadnje gledališkimi uprizoritvami. Tako se je končala še ena gledališka uprizoritev, zastor je prekril oder življenja enega največjih živečih mednarodnih režiserjev, čigar življenje se je končno zlilo v večnost velikih del, ki jih je postavljal na odre.
* Foto: Aljoša Rebolj