Pa sploh nisem imela namena pisati o tem. In to sploh ni pomembno.

Imam par čevljev, dva. Ta dva para čevljev največkrat pokrivata moja stopala. En par ima peto, drugi je nima. Moj delovni teden prekorakam s tema dvema paroma čevljev. In mislim, da mi čisto nič ne manjka.

Zadnjič me je, seveda brez slabega namena, tako se pač ljudje pogovarjamo (ker je to postala norma, jebiga), gospa vprašala, če nama (meni in moškemu) najino gnezdo ni premajhno. Ker živiva na 45 kvadratih. A nama je? Ker nama se ne zdi. Kaj pa vama vajino? Velika hiša samo za dva? A vama ni preveč … potratno? Ali kako? Večje je, boljše je? Nek se vidi? Ne razumem. Pa saj mi niti ni treba. Tako pač je. Tako smo navajeni. Takšni so standardi.

Jaz sem srečna.

Pogledala sem posnetek o imetju, kopičenju, mogoče požrešnosti človeka. O ljudeh. Ne vem, zdi se mi, da sem med vrsticami prebrala tudi to. Saj razumem, ljudje smo tako narejeni. V naravi ima pav z največ perja, z najlepšimi barvami tudi največ šans pri samicah. In obratno. Samica je najprej opažena, če ima na sebi kar največ … vsega. Michael Kors torbico, recimo. Pa je res? Je res, ali samo mislimo, da je tako? Ker jaz sem srečna. Pa nimam torbice.

Več imamo, več želimo. Kaj pa če bi se ljudje kdaj vprašali o, kaj pa vem, hvaležnosti? O ne-samoumevnosti? Mogoče je človek postal preveč razsipen in je pozabil na tekočo vodo. Na sonce in svež zrak. Na občutek trave med prsti. Na elektriko. Na življenje samo. Na nasmehe in objeme. Mogoče smo nekje vmes pozabili na vse kar “imamo” brez da bi za to zares kaj “storili”. A ni škoda? A ni škoda, da se ženemo za stvarmi (za stvarmi!), ko pa imamo vse kar potrebujemo? No, vse kar potrebujemo … mogoče. Mogoče bi bilo fino redefinirati naše potrebe. Želje. Mogoče bi bili potem srečn(ejš)i.

Koliko prostora potrebuješ za srečo? Koliko oblačil? Koliko čevljev in kakšen avto? Kaj in kam boš z imetjem, ko boš ugotovil, da se zadovoljstva ne da kupiti?

Mogoče drži. Mogoče je res manj več. Pa nimam težav z ljudmi, ki služijo večje vsote denarja, ki imajo Apple, BMW in Kors zadeve. Ki imajo tri pare čevljev. Ne. Jim privoščim, iz srca privoščim ljudem vse kar si želijo. Imam pa težave z ljudmi, ki se pri tem ne znajo ustaviti niti za trenutek. Ker nočem sprejeti misli, da smo lahko srečni le takrat, ko imamo kar drugi nimajo. Nočem in ne bom.

Vse se začne z nami.

Bodite dobro.

* Kolumna je bila prvotno objavljena na blogu Medeja.net in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorice.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj