Konec lanskega in začetek letošnjega leta je bila v Pilonovi galeriji na ogled razstava barvnih diapozitivov, ki jih je Veno Pilon posnel večinoma med leti 1968 in 1970. Barvni diapozitivi so Pilonov zadnji opus posnetkov, ki so nastali na različnih lokacijah, v Parizu in Ljubljani, v Benetkah, Trstu, Piranu, na Bledu, v Štanjelu, Novi Gorici ter v domačih Ajdovščini, Vipavi, Vipavskem križu. Ohranjenih diapozitivov, večinoma narejenih na filme italijanskega podjetja Ferrania, je malo manj kot 400. Čeprav je od njihovega nastanka preteklo le 45 let, kažejo tisto modrikasto patino, značilno za filme Ferrania. (Že takrat in še danes veljajo za filme slabše kakovosti, a na trgu so bili zelo priljubljeni.)

V sodelovanju z Lokalne Ajdovščina, smo se odločili, da predstavimo nekaj ožjega izbora barvnih diapozitivov, predvsem tistih z domačimi prizori, ki jih je Veno Pilon napravil v Ajdovščini. V tem sklopu prevladujejo prizori zborovanj, povork in raznih prireditev, in tu najdemo množico upodobljencev, ki so se že tekom razstave prepoznali na posnetkih, nekateri pa se gotovo ob pregledu tega zanimivega gradiva še boste.

Ob razstavi Pilonovih barvnih diapozitivov smo v Pilonovi galeriji pripravili tudi t.i. Večere z upodobljenci, in zgodbo Ajdovščine, med leti 1968 in 1970, je slikovito predstavila tudi Ivana Slamič, ki se je prijazno odzvala našemu vabilu. Informacije so dragocene ne samo za razumevanje nastanka Pilonovega zadnjega opusa in umestitve le tega v njegovo celostno ustvarjalnost, ampak tudi širše, za razumevanje družbenega in urbanističnega razvoja kraja samega.

Ob objavljenih diapozitivih zato najbolje pritiče tudi povzetek pričevanja Ivane Slamič, ki je v celoti objavljen v razstavnem katalogu, ki ga je izdala Pilonova galerija.

Pilon se je leta 1968, po štiridesetih letih odsotnosti, spet znašel v svojem rojstnem kraju, v Ajdovščini, ki je bila skoraj enako velika kot leta 1928, ko jo je zapustil. Vajen pariških kavarn je v Ajdovščini lahko popil kavo na dveh mestih, v kavarni, kjer je danes lekarna Sonček, ali pa v Šturjah, danes slaščičarna, takrat pa prodajalna kruha in neke vrste mlečna restavracija. Stoli zunaj so bili kovinski, v notranjih prostorih pa prevlečeni z ultrapasom, živobarvnim, tako da barvne monotonije v Šturjah ni bilo.

Popoldne so se v ajdovskih kavarnah zbirali šahisti, srednješolci se v pravi kavarni, blizu šole, niso smeli ustavljati. Poleg hore legalis so bili tudi prepovedani prostori, celo obisk kina zvečer, celo sedenje na kavarniškem vrtu. Neprimerno, nedostojno...

Edini »bulvar« v Ajdovščini je bila Goriška cesta, ki jo poznamo še danes, od avtobusne postaje, kjer je Pilon stanoval, do Šturij. Vse je bilo natančno tako kot leta 1928, ko je Pilon odhajal v Francijo.

Pilon je fotografiral staro avtobusno postajo, takrat je bila nova, stara je bila Na placu, Lavričevem trgu. Prek ceste je danes sklop blokov z »ustvarjalnim« imenom C3, tedaj pa je bilo samo parkirišče. Opazimo tudi že zdravstveni dom v gradnji. Sredstva zanj sta dala zakonca Krečič. Brez potomcev sta živela v ZDA in velikodušno prispevala denar za izgradnjo Ljudske bolnice Ajdovščina. O tem priča tudi plošča, ki je vgrajena ob vhodu v današnji zdravstveni dom. Naprej območje ni poseljeno, današnji bloki so bili zgrajeni malo kasneje. Lipa, ki jo vidimo na vzhodni strani parkirišča, je narisana na posebnem listu v dnevnikih Danila Lokarja. Pod risbo je pripisano: Lipa v naši ogradi. Torej se je ta del, celotno parkirišče imenoval Ograda oz. Lokarjeva ograda. Če bi načrtovalci razvoja mesta razmišljali, da je potrebno ohraniti kakšno staro ime, potem bi sedaj hodili v Ogrado in ne v C3. Bilo bi mnogo lepše.

Na ohranjenem diapozitivu vidimo, da še vedno stoji Valičeva hiša, ki je danes ni več. Hotel Planika pa so kakšno leto kasneje začeli šele graditi. (Morda bi se Pilon ironično, pa ne preveč, nasmehnil, ko bi slišal današnje ime Pigal in ob njem dodaten globalen zapis Gold Club.)

Malo naprej je na posnetku stari »Farbaraj«. (Barvarnica. V Ajdovščini je bila prva strojna bombažna predilnica na Slovenskem že leta 1828, kasneje so ob Hublju zgradili še barvarnico za barvanje prediva v rdečo barvo.) V njem je bil ob koncu vojne dijaški dom. Nekateri ljudje se še spominjajo svojega otroštva v tej stavbi. Aldo Černigoj ga je ohranil v svojem romanu Čas ob zori. Dijaški dom se je kasneje preselili na Idrijsko cesto, kjer je bila še kasneje ena od upravnih stavb Primorja.

Blokov, ki jih danes imenujemo bloki na Tovarniški, še ni. Leta 1970 pa so že bili in v enem od njih je stanovanje dobila Ana Praček Krasna, ki se je vrnila s svojim možem Adolfom iz ZDA. Občina je bila takrat izjemno naklonjena znanim ljudem, ki so se vračali iz tujine domov. Pilon je dobil svojo garsonjero na Goriški cesti 26, Ana Praček Krasna pa na Tovarniški ulici. Odnos občine do ljudi, pomembnih za njen ugled in kulturno promocijo, je bil resnično dober.

Ajdovščina se je prebujala v zavedanje same sebe in svoje dolge zgodovine. V tisti čas sodijo tudi odkrivanja in izkopavanja rimske trdnjave Castre. Kot vidimo na posnetku, je stavba blagovnice Nanos že stala, most čez Hubelj je bil že zgrajen, ob njem ni bilo pozidanega. Na tem delu odkupovanj, ki jih vidimo na posnetku, je stala Edlingova graščina. Od grajskih stavb so ostale le hiše, na primer Štrancarjeva in Stoparjeva, druga Štrancarjeva je kasneje dobila podobo Sončne ure

Lavričev trg je spreminjal imena: v času italijanske okupacije so ga pripisali kraju, po drugi vojni je bil Titov trg, Ajdovci pa so se celo življenje zbirali na »Placu«, ki je od Rimljanov dalje ostajal ves čas enak. Prešernova ulica je bila do mostu čez Hubelj popolnoma enaka kot leta 1928. Pozidan je že bil tudi del od »Placa« proti cerkvi. Tam so bile hiše Štekarja in drugih imenitnih ljudi. Ob »Placu« so bile trgovine znanih Ajdovcev, ki jih je Pilon upodobil v svoji sliki na platno Ajdovska meščana (Kvartopirca) iz leta 1924, ki je v zasebni lasti. Pozidan je bil tudi del proti pokopališču s samostojnimi vilami in hišami, ki so imele v pritličjih trgovine, zgoraj pa stanovanja.

Pilonov pogled zdrsne od občine proti kavarni in naprej po Gregorčičevi do Placa. Ljudje se zgrinjajo na proslavo ob 5. maju, bodisi na »Placu«, kjer je bila 5. 5. 1945 ustanovljena prva slovenska vlada po 2. svetovni vojni, bodisi v Bratinovi dvorani. Če so bile slovesnosti resnično izjemno velike, potem pa kar na policah, na enem od travnikov.

Mladost pa je bila na šolskem igrišču pred stavbo gimnazije. Mnogo kasneje je v njej dobila svoje mesto OŠ Borisa Kidriča, ki je postala OŠ Ajdovščina, ki je postala OŠ Danila Lokarja,...

Na diapozitivu bi med gledalci lahko prepoznali tudi kakšne starejše igralce: preden je Pilon odšel v Pariz, je Ajdovščina že imela rokometno ekipo, in to ne samo moško, pač pa tudi žensko.

Igralo pa se ni samo rokometa, ampak so bile organizirane tudi kolesarske dirke.

Gimnazijci so se v Ajdovščini, enako kot drugje, poslavljali od šole s posebnim ceremonialom. Diapozitiv prikazujejo njihovo slovo junija 1968. Kar nekaj tedanjih maturantov smo lahko prepoznali, se boste tudi vi?

Množica je bila tudi za Pusta, tradicionalno ajdovsko prireditev, s katero so se Ajdovci posmehnili sebi in (različnim) oblastem.

Pilon je dokumentiral tudi politična srečanja in praznovanja, predvsem občinskega praznika 5. maja. V 60-ih in na začetku 70-ih so v Ajdovščino prihajali pomembni politiki in kulturniki. Mnogo kasneje je blišč praznika začel ugašati.

Pilonov najzvestejši ajdovski sogovornik je bil fotoaparat. Skozenj je gledal Ajdovščino, na katero je bil neizmerno ponosen, na razvoj, ki se je v njej počasi odvijal zato so ti barvni diapozitivi dragocen zapis časa in hkrati tudi razumevanja zadnji let življenja Vena Pilona.

V Pilonovi galeriji si želimo natančno dopolniti opise diapozitivov, zato vas pozivamo, da nam posredujete svoje zgodbe upodobljenih dogodkov in identiteto določenih oseb, ki jih boste lahko prepoznali.

Zapisali: Tina Ponebšek, direktorica Pilonove galerije in Ivana Slamič

Deli Nazaj