Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteVsa komedija zmešnjav, ki hodi po tanki meji nad prepadom v tragedijo, se zdi ogromen gordijski vozel, ki niti na koncu ne ponudi čiste katarze. Svatba se nadaljuje, tudi po tem, ko že zapustimo dvorano, v njej pa ugasnejo luči. Svet Figara je tudi naš svet. Ta pa ogrožen iz strani strastno izprijenih vladarjev. Piše Nejc Furlan.
Mozartova Figarova svatba deluje kot vitalistična veseloigra za popestritev kulturnega večera, še prej pa jo jemljemo kot sprostitev. A Figarova svatba, del Figarove trilogije in eden od sum opusa čudežnega dečka iz solonograškega, je vseprej kot vesela, prijazna, pozitivno naravnana operna stvaritev. Nihče sicer ne trdi, da je tudi uprizoritev taka (vsaj nova na odru ljubljanske opere), saj je plast pozitivizma v uprizoritvi precej prisotna, vse zagnotenke in drugi zapleti pa skorajda sami od sebe govorijo, da bo konec vse prej kot žalosten. Neposredno to tudi ni. Vedra glasba, rigoristična volja do življenja ter trmasto stremljenje k "happy endu" pa so vseeno zgolj kamuflaža bolj resnemu koncu, ki sreče in veselja vsekakor ne obljubi. Kvečjemu odpira nadaljna vprašanja, ki se zadevajo post uprizoritvenega dogajanja, ki se posamezno odvija pri nas samih. Yulia Roschina postavi dogajanje za stene, včasih celo za štiri stene, le da je prednja lepo stilizirana z vzorci in ornamenti, a stena vendarle je (scenografija: Vasilija Fišer, oblikovalec luči in projekcij: Jaka Varmuž). Kljub vsemu spada opera v zvrst opere buffa, kar pomeni vendarle komični žanr.
Zgodba zaobjema grajsko dogajanje prepleteno z grofovim slugo Figarom, ki se namerava poročiti z grajsko sobarico Suzano, a temu prekriža načrte grof Almaviva, saj hoče, da bo prva noč njegova. Suzana je tako prisiljena, da z grofico Almavivo skuje plan grofu preprečiti njegove prostaške ambicije. Aluzija podreditve grofu, vsega kar je grofovskega, zaživi tako ne zgolj v libretu da Pontejeve zgodbe, temveč je taka želja mnogo širša, aktualnejša in v nebo vpijoča. Suzana tako hitro postanemo tudi mi sami, grof pa oblast.
Peripetije se dogajajo v vse prej kot veselem svetu, saj je ta podvržen grofovi ljubezenski obsesiji. Tančica, ki vsake toliko prekriva oder, pa je lahko razumljena sedaj kot prikrivanje grajske resnice o grofovi želji (ali več teh), spet drugič kot sramežljiva meglena predstava sveta v katerem so ujeti liki, ki kljub burkaškemu razpoloženju odstirajo trudno podobo svojega (in našega) sveta.
Mnogo vrat, polken, vhodov kaže na neprestano vdiranje v zasebnost, pa naj si bo to grajskih soban, dvorane ali vrta. Dandanes, ko se Orwellovska vizija velikega brata uresničuje, so ta polkna, te podolgovate špranjice, kukala tako rekoč za vsakogar. Vsakdo lahko vdre, kamorkoli, ter vidi karkoli. Lestenec je na tak način bolj ali manj zgolj kič, ki zakriva to, kar je res. In res je zgolj Figarova želja po svatbi s Suzano. Prav svatba, kot praznovanje ob pogumnem hkrati pa previdnem ter odločnem koraku v življenju posameznika, v najboljši veri po še lepšem življenju, v katerem se dve življenji združita tako rekoč v eno, je tu na kocki. No, morda ni, je pa na kocki tisto, kar bi moralo biti namenjeno enemu z dušo in telesom ter ne drugemu, kjer zgolj telo vpliva na željo. Še to pa je egoistična želja, plod aristokratskega vladarja.
Vsa komedija zmešnjav, ki hodi po tanki meji nad prepadom v tragedijo, se zdi ogromen gordijski vozel, ki niti na koncu ne ponudi čiste katarze. Svatba se nadaljuje, tudi po tem, ko že zapustimo dvorano, v njej pa ugasnejo luči. Svet Figara je tudi naš svet. Ta pa ogrožen iz strani strastno izprijenih vladarjev.
Figarova Svatba, W. A. Mozart; Libreto: Lorenzo da Ponte po motivih Figarove svatbe Pierra Beaumarchaisa; Glasbeni vodja ter dirigent: Marko Hribernik; režija: Yulia Roschina