Po telefonskem klicu, katerega rezultat je bila potrditev sestanka sva se s kolegom usedla v avtomobil in se kot že večkrat odpeljala na sestanek s potencialnim vinskim uvoznikom. Po dveh dnevih vinskega sejma v Bratislavi in bolj ali manj neuspešnih pogovorih ali neprepričljivih obljubah sva utrujeno rekla da stokilometrski poti v eno smer. Kot vedno optimistična. Srečali smo se na bencinski črpalki nekje med Bratislavo in Košicami. Bencinska črpalka seveda ni ne tipičen, ne idealen kraj za srečanje, ampak vseeno sva z navdušenjem in nekim tihim pričakovanjem izstopila iz avta, segla gospodu v roko in začela pogovor. Kar tam, na parkirišču. Možak srednjih let, tudi sam že več ur na poti, vidno utrujen in zveličan, si je kljub vsem zamudam vzel čas za pogovor z nama. »To je dobro«, pravi kolega Matija »mogoče imamo šanso!«. Z zanimanjem je poslušal najin entuziazem.

Po nekaj besedah gospodu izročimo vzorce vina. Dvanajst steklenic Vipavskih izbrancev. Obljubiva opise in podatke, v pičlih petnajstih minutah natančno in karseda zanimivo opiševa Vipavsko, Primorsko in Slovenijo ter mu zaželiva srečno pot.

Ko sva se vračala domov sva kot vedno razmišljala in debatirala o preteklih dneh. Izmed vseh pogovorov in sestankov na sejmu, sva največ potenciala stavila na gospoda iz bencinske črpalke. Seveda pa nisva niti slutila, da se nam obeta uspešna prodaja Vipavskih vin na Slovaško.

Poslala sva tehnične in opisne podatke o vinih ter čakala na povratno informacijo gospoda Cuchrana. Gospod Cuchran prihaja iz Košic. Tam upravlja z enim največjih vinsko distributerskih podjetij na vzhodu Slovaške ter z vinoteko Villa Cassa v centru mesta. Košice so drugo največje mesto s slabimi tristotisoč prebivalci. Veliko mesto, veliko pivcev vina in zelo odprt trg. Slovaška je po proizvodnji vina približno tako velika kot Slovenija. Ker pa je prebivalcev okrog pet miljonov jim lastne proizvodnje primanjkuje je povpraševanje po tujih vinih posledično dovolj veliko, da se na policah vinotek (ne tako kot v večini Slovenskih), najde tudi veliko vin evropskih ali svetovnih vinskih dežel. Medtem, ko je slovaški pivec vina odprt in dojemljiv za novosti, nove pristope, eksotične dežele ter sorte je povprečen slovenski pivec večinski lokal patriot. Kar seveda vsi v vinski branži, da ne bo pomote, pozdravljamo. Takšna »zvestoba« je za slovenskega prozvajalca vin izredno hvaležna zadeva. Ker je vina v Sloveniji recimo ravno prav in ker smo zvesti pivci, je tako trg precej zaščiten. Zunanje konkurence ni, cene ostajajo približno enake. Žal pa na dolgi rok to v večini ne prinese napredka, podjetnosti, konkurenčnosti. O tej temi pa z veseljem kdaj drugič.

Po nekaj dneh pričakovanja, dobim preko emaila prvi odziv na vipavska vina. Bil je navdušen! Vina ga očarajo in takoj želi našo ponudbo. Preveril in pripravil sem informacije, uredil logistiko in v naslednjem tednu že pripravil prvo naročilo. Šesto steklenic izbranih vipavskih vin je bilo na poti v Košice.

Od takrat sta minili že dve leti, iz Ajdovščine smo od takrat odposlali že dva tisoč steklenic. Večkrat smo jih obiskali, predstavljali smo vina, dolino, stile, zgodovino. Počasi navdušujemo in izobražujemo Slovaške vinoljubce. Nekatere poleg tega tudi gostimo v Vipavski dolini, ki so jo obiskali po številnih pričevanjih in pokušinah Vipavskega vina.

Trenutno na Slovaškem trgu najdemo sledeče vinarje: Tilia, Pasji Rep, Lepa Vida, Guerila, Benčina, Vidus in Svetlik. Vinarji, katere smo predstavljali na tujih trgih,predvsem pa njihova vina so bila izbrana lani na strokovnem izboru v Faladurju, ki ga je izvedla Master of Wine Caroline Gilby. Gilbyjeva je bila s svojim poznavanjem srednjeevropskih vinskih dežel pravi naslov. Poslane vzorce v London je najprej ocenila na podlagi kakovosti, potem pa skupaj z nami izbrala 20 vin, ki so dosegala vse parametre primernosti za prodajo na tujih trgih.

Želeli smo namreč v ponudbo vključiti kvalitetna vina, s konkurenčno ceno, zanimivo zgodbo ter primerno količino.

Zadnji projekt, ki smo ga izvedli z našimi slovaškimi partnerji pa se je odvil letos februarja. S podporo ajdovske občine in slovenske ambasade na Slovaškem smo organizirali vipavski vinsko – kulinarični večer v znani restavraciji, ki jo z vini oskrbuje distribucijsko podjetje gospoda Cuchrana. Restavracija Mama iz Ajševice je skupaj z izbranimi vini posestva Tilia iz Potoč pričarala čudovit večer, kjer so gostje ob razlagah in predstavitvi Vipavske doline spoznali tudi naše vipavske okuse. Sebastjan Harej je pripravil pet hodni degustacijski menu s tipično Vipavsko kulinariko, Matjaž Lemut pa navdušil s svojim kultnim sivim ter modrim pinotom. Skupaj z Vladimirjem sva gostom ob odličnih vinih in hrani vzbujala zanimanje za počitnikovanje na Vipavskem. To je bil naš prvi vinsko-kulinaričen dogodek na Slovaškem. Pridružila se nam je tudi Slovenska ambasadorka gospa Bernarda Gradišnik s svojimi gosti. Potrebno je poudariti, da nam ti že od samega začetka stojijo ob strani in pozitivno pozdravljajo naše poslovanje s Slovaško. Ravno prejšnji teden so nas presenitili z obiskom v Faladurju. S seboj so pripeljali vrsto zanimivih gostov, ki bodo nekaj dni preživeli v naših krajih.

Delati v vinski trgovini je vedno zanimivo in dinamično. Slovenski trg s svojimi zahtevami ni kompleksen je kot prej rečeno patriotski in v večini vezan na navade in trende posameznega pivca in časa. Torej, če zmoreš in znaš nekoga ob nekem trenutku dovolj navdušiti ter temu dodati ščepec statusnega simbola bo postal pivec tvojih vin. V tujini se pojavi težava trženja identitete nekega območja, kot je v našem primeru Vipavska dolina ali celo država, katera še vedno ni dosegla prepoznavnosti Slovenije kot vinske dežele. Zavedanje, da smo v tujini neprepoznavni in da ljudje ne vedo da pridelujemo vina, kaj šele o Vipavski, vinarju, sorti, je prvi korak k razumevanju in načinu kako pristopiti k potencialnemu kupcu. Zato smo svojo ponudbo pripravili na podlagi kvalitete, cene in razpoložljivosti. Pomembno je zavedanje, da je dolin kot je naša na svetu ogromno. Vsaka po svoje, s svojimi pristopi, po svojih kanalih promovira, vabi in opeva čare svoje doline. Isto velja za vino ali katerikoli drugi produkt, ki temelji na poreklu. Tako tudi mi Vipavci, plavamo v mineštri. Mineštri tako raznoliki, da posamezne zelenjave niti ne prepoznamo na okusu. Kako bo naš košček tisti, ki ga bomo uspešno našli in prepoznali?

Sestanek, ki je prinesel tako velik uspeh za Vipavsko je potekal na bencinski črpalki. Neverjetno, bi rekli ampak tako je bilo. Priložnosti so vedno za vogalom. Ponavadi tistim, za katerega si ne drznemo pogledati. Verjamem, da smo Vipavci na pravi poti, angažiranje posameznikov v privatnem ter javnem sektorju, nove ideje, povezovanje in odprtost bodo na dolgi rok prinesle pozitivne rezultate. Potrebno bo vztrajati. Več let! Od načrta naprej, po korakih do uspešne zgodbe. Čez noč se namreč hiše ne zgradi. Vsaj ne pri nas.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj