3. aprila 2016, je v Ajdovsko dvorano prve slovenske vlade, prišla oddaja »Prizma optimizma«. Gre za nekakšen varietejski show radia Slovenije, ki že od leta 1978 dodatno bogati programe različnih kulturnih domov širom Slovenije. Poseben čar ji daje tudi dejstvo, da je razvedrilna radijska oddaja prenašana v živo, na Prvem programu radija Slovenije.

V Ajdovščini se je tako predstavilo vse tisto najboljše, kar radio (in televizija) premoreta: hišni Big Band RTV Slovenija na čelu z enim vidnejših slovenskih dirigentov Lojzetom Kranjčanom, Mate Brodar (poznamo ga lahko kot dolgoletnega člana spremljevalne skupine Magnifica, pevca skupine Da Phenomena, redno je tudi spremljevalni vokalist ob najrazličnejših priložnostih), lokalne barve pa je na ajdovskem odru zastopala dramsko pevska skupina Zarja, kateri gostovanja in velike dvorane tudi niso tuje. Glasbeni del so torej zaznamovali sami prekaljeni stari mački, ki so ob svojih pavzah oder prepustili igralsko-imitatorskima kolegoma in sicer samemu pionirju slovenske imitacije Sašu Hribarju (poleg neštetih samostojnih nastopov, smo ga gledati tudi satirični oddaji Hri-bar, še vedno pa ga lahko poslušamo v radijski oddaji Radio Ga-ga) ter vedno bolj priljubljenemu Tilenu Artaču (redni sodelavec Saša Hribarja, imitator, glasbenik, zadnje čase pa prepoznan iz oddaje Znan obraz ima svoj glas). Glasba in smeh sta bila torej zaupana samim strokovnjakom, ki so svoj čas tokrat namenili ajdovcem.  Prireditev je bila ob tako zvenečih zasedbah in imenih po vrhu vsega še zastonj.

Odziv ljudi? V dvorani je bilo razpršenih kakšnih dvajset do trideset ljudi. Težko kaj več, če ne upoštevamo ekipe radia Slovenija ter nastopajočih. Človek se ob tem dejstvu vpraša, kako da je bil obisk tako mizeren. Tisti, ki so bili, gotovo niso šli razočarani domov, o tem priča posredno tudi smeh ter navdušeno ploskanje ob nastopih.

Sam sem za dogodek izvedel, ko sem v Ajdovščini en dan izstopil iz avtobusa in kot po navadi vsaj preletel plakate o prihajajočih (oz. preteklih) dogodkih. Tam sem izvedel za dogodek, na hitro sem si ga zapomnil. Na uro pa sem kratko malo pozabil, sem pa predvideval, da mora biti okrog 20h. Na dan dogodka sem se vseeno hotel stoodstotno prepričati, da ne bi bil slučajno prepozen oz. prezgoden. Pogooglal sem »Prizma optimizma«, a razen podcastov oddaje, spletnega arhiva RTVS ter nešteto preteklih vabil različnih spletnih strani, različnih kulturnih domov po Sloveniji, ni bilo nikjer sledi o kakšnem koledarju dogodkov, nikjer kakšne spletne strani, ki bi me opozarjala s foto galerijo iz preteklih Prizem, nikjer Facebooka o oddaji, nikjer tistega dražeja, ki te prisili, da boš sledil oddaji in njenim novostim, nikjer kakšnega bolj sodobnega pristopa k promociji oddaje. Šele na spletnih straneh turistično informacijskega centra Ajdovščina sem moral poiskati koladarček z dogodki, klikniti na 2. april, ter tam poiskati »Radijska oddaja: Prizma Optimizma, ZKD Ajdovščina« med kar 15.! dogodki tisti dan v sklopu dogajanja TIC Ajdovščina. Šele tam sem torej (s težavo) ugotovil, da bo oddaja pričela ob 20h. Cel dogodek tako izpade kot koncert lokalnega banda, štirih nadebudnih fantov. A mislim, da bi še sami za več promocije poskrbeli, zagotovo pa imeli več publike.

Človek bi hitro pokaral občino. Vendar prehitre obsodbe ni pametno izrekati, dokler se nisem pozanimal, da oddajo »Prizma optimizma« ponudi namreč kar radio sam. Torej je RTV tisti, ki je poklical na občino oz. organizatorja Zvezo kulturnih društev Ajdovščina. RTV je hotel gostovati v Ajdovščini. Kar seveda ni nič napačno. Občinam je to lahko celo v čast, a vendar, dogodek, na kateremu nastopajo vrhunski umetniki, nenazadnje pa ni niti zastonj, kaj šele poceni za RTV in je katastrofalno obiskan, si ne zasluži take apatije, predvidevam, lastne hiše. Gotovo je prav, da smo hvaležni, da se je nacionalni radio odločil za Ajdovščino, kritika tudi ne leti na RTV kot tak, leti pa na tiste, katerim je zaupan razvoj oddaje Prizma optimizma in ki so odgovorni, da je vsako novo oddajanje obiskano vsaj spodobno za glavni državni radio. Gledalce se ne dobi kar tako, obisk je tudi odvisen od kraja do kraja, vendar dejstvo, da so za tak dogodek glede promocije namenjeni le plakati, objava TIC-a na svojih straneh ter še oglas v časopisu, je danes v svetu socialnih omrežji preprosto nerazumen. Tudi Facebooku ni niti približno pisati slavospevov, vendar v takem primeru, ko lahko delaš neomejeno zastonj reklamo, ustvariš dogodek, ga deliš med prijatelji, se na njemu oglasijo sami nastopajoči z video vabilom. Tak način, bo gotovo pripeljal na dogodek malo več kot trideset ljudi, če ne drugega vsaj več mladih, katerim je med drugimi RTV gotovo tudi namenjen.

Človek se (ne)hote vpraša, kaj ob tolikih pogovornih oddajah o trivialnosti, življenjskih nasvetov, ter načinov sodobnega življenja, kaj torej išče ansambel Big band s tako priznanim dirigentom ter pevcem ter dva vrhunska komika sploh na sporedu? Tu je mnogo kontradikcij. Kot tudi ta, da RTV neomajno promovira varno vožnjo za zagotavljanje varnosti v prometu z najrazličnejšimi nazornimi reklamami, sama pa nato uvede licenčni kviz Taksi, ki se dogaja znotraj taksija, ki ga voditelj po vrhu vsega vodi. Seveda je za varnost maksimalno poskrbljeno, vendar, četudi gre zgolj za odstotek več tveganja, ko nehote, zamišljeno ali samosvoje stopi pešec nepozorno na cesto direkt pred avtomobil, je dovolj, da si oddaja ne bi zaslužila obstajati na tak način. Vendar je to že druga tema, a vredna da se jo dotaknemo.

Izgleda, da je povprečen gledalec RTV-ja razočaran ali vsaj ranjen v življenju, se išče s pomočjo ezoterike, alternativne medicine, si rad briše nos in solze ob težkih zgodbah drugih, hkrati pa ljubi poslušanje modrih misli ter nadaljuje svoje življenje z nasveti za boljše, modernejše življenje. Take oddaje danes dobijo več pozornosti, kot vse ostalo.

Res da je televizija eno, radio pa drugo. Tudi res je, da se "primetime" radia ob 20h, v sobotah ne more primerjati s televizijskim "primetimom". A vendar, a mora zato biti ta dogodek res tako slabo promoviran, da ima še tonska vaja zabavnega ansambla na vsaki šagri ali gasilski veselici več ljudi, kot nacionalni radio na sobotni večer. Ne rečem, če je po televiziji isti večer Evrovizija ali finale Lige prvakov. Res da je bil tisto soboto El Clasico, a ne verjamem, da je ta »požrl« vsaj pol polno dvorano prve slovenske vlade.

Pod črto lahko zapišemo, da je to kiks radiotelevizije ali pa vsaj producentov Prizme optimizma. Vendar, če se ta dogaja že toliko let in je povsod podoben odziv ljudi, ustvarjalcem oddaje pa je vseeno, potem niti vodstvo RTV-ja, ne ve o realni sliki oddaje v katero je prepričano, da je tradicionalna in nanjo dere množica ljudi širom Slovenije. Kako bo sploh vedelo, ko pa ni niti ene same uradne fotografije o dogodkih. Nastopajoči se predstavljajo z znanimi imeni ter svežim in razigranim programom, torej res ni dvoma o tem, da ni kriv program. Kot navaden gledalec v dvorani, si predstavljam, da je kriva apatija do nekaj več kot zgolj, ker mora biti tam in se spodobi.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj