Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteNedolgo nazaj je Slovenijo znova zajela afera napotitve dveh koroških dečkov v rejo. Odločitev velenjskega Centra za socialno delo je sprožila burne reakcije ljudstva in pravi medijski in politični linč. O upravičenosti le tega smo se pogovarjali z direktorico ajdovskega CSD-ja, Bogomiro Ipavec.
"Dečka, stara tri in pet let, ki sta decembra ostala brez mame, sta včeraj ostala še brez dedka in babice. Predstavniki velenjskega centra za socialno delo so ju odpeljali iz vrtca in ju namestili v neznano rejniško družino" je bil le eden izmed naslovov v slovenskih medijih, ki so seveda s pridom izkoristili odmevno zgodbo, poročanje pa skušali čimbolj približati odzivu širše javnosti. Ponovno se je torej izkazalo, da ljudje hitro pograbimo mnenje širše množice, v delo strokovnjakov pa le redko zaupamo. Centri za socialno delo so pomembna institucija, ki se je marsikdo premalo zaveda, precej pogosto pa jih doletijo tudi neupravičene kritike laične javnosti. O tem in o zahtevnosti dela zaposlenih na centrih za socialno delo smo se pogovarjali z direktorico ajdovskega CSD-ja, Bogomiro Ipavec.
Slovenska javnost je bila precej zaposlena s komentiranjem odmevnega primera odvzema dveh dečkov starim staršem. Odločitev, ki jo je nekdo moral sprejeti, zagotovo ni bila lahka. Kljub vsem zakonom in navodilom so »zdrava pamet« in izkušnje socialne službe tiste, ki na koncu odločijo. Kako težka je za strokovnega socialnega delavca takšna odločitev?
Najprej je potrebno povedati, da je odvzem otroka zelo skrajen ukrep in da ga strokovni delavci, ki o odvzemu odločajo, uporabijo le v skrajni sili, kadar noben drug milejši ukrep ne pride več v poštev. To ni odločitev, ki bi jo kdorkoli sprejel na hitro. Do takojšnjega, hitrega odvzema lahko pride le v primerih, ko je potrebno otroka takoj zaščititi, ker bi bilo sicer njegovo življenje ali zdravje neposredno ogroženo. V vseh drugih primerih gre za daljše časovno obdobje oziroma za postopek, ko strokovni delavci skupaj s starši iščejo način, da bi se razmere v družini spremenile tako, da bi otrok lahko živel skupaj s starši, ali kot v velenjskem primeru, skupaj s starimi starši. Večina primerov se s tem tudi zaključi, saj starši s strokovno pomočjo odpravijo vzroke, ki so pripeljali do tega, da se je center sploh vključil v reševanje težav. Problem nastane v tistih primerih, ko starši nočejo ali ne zmorejo sodelovati.
Ko poslušamo in gledamo poročanja medijev, ki pripravljajo različne zgodbe s področja sociale, se zdi, kot da bi celotna Slovenija (ljudje in mediji) želeli otrokom dobro, samo strokovni delavci centrov za socialno delo, ki so pravzaprav poleg staršev poklicani, da zaščitijo otroka, kadar ga starši ne zmorejo, naj bi delali v njegovo škodo, kar je pravzaprav absurd. Verjemite, da ni strokovnega delavca, ki bi mu bilo lahko odvzeti otroka staršem. Seveda pa je v izjemnih primerih to potrebno in nujno zaradi otrokove koristi. Lahko si predstavljamo odziv javnosti, če bi bila situacija obrnjena. Se pravi, če otroka ne bi odvzeli, pa bi bilo to potrebno, in bi mu s tem naredili veliko škodo. Ogorčenje javnosti bi bilo ravno tako veliko ali pa še večje.
Mnogokrat, sploh če gre za odmeven primer, je ne glede na odločitev, socialni – strokovni delavec deležen kritik javnosti. Kako vse te grožnje vplivajo na delo strokovnih delavcev? Postane sčasoma koža dovolj trdna tudi za nadaljnje profesionalno delo?
Odvzem otroka je vedno timska odločitev strokovnih delavcev. Odločitev je podprta tudi s širšim mnenjem multidisciplinarnega tima, ki vključuje vse pomembne institucije, ki morajo v takih primerih sodelovati v postopku. To so zdravstvo, šolstvo, vrtec, policija, tožilstvo … Ta timska odločitev oziroma širši kontekst odločanja pomaga, da delavci centra nekako zdržijo tudi vse, kar se nanje usuje po takem ukrepu, zlasti kadar so v primer vpleteni mediji in širša javnost. To je nujno potrebno tudi za vse nadaljnje strokovno delo. Žal so nekateri otroci deležni nasilja, zanemarjanja in živijo v neprimernih pogojih, zato je naša naloga jasna, in sicer da moramo kljub težavam, ki jih neka odločitev prinese, delati v korist otrok in jih zaščititi.
Verjetno se z leti vsak strokovni delavec do določene mere okrepi in lažje prenaša različne pritiske, vendar pa nikakor ne more in ne sme postati neobčutljiv za stisko ljudi, s katero se srečuje pri svojem delu.
Strokovni delavec na CSD-ju je velikokrat neke vrste strelovod za vse težave ljudi. Mnogokrat v njem ljudje najprej vidijo težavo, namesto nekoga, ki naj bi v prvi vrsti pomagal. Gre v takih primerih kriviti le človeško naravo?
Centri izvajamo različne naloge. V ene se ljudje vključijo prostovoljno in upravičeno pričakujejo našo pomoč, druge delamo na podlagi zakona, vključitev vanje pa je obvezna (npr. ugotavljanje ogroženosti otrok, odvzemi otrok, delo s storilci kaznivih dejanj …). Takšno sodelovanje s centrom za ljudi ne predstavlja vedno pozitivne izkušnje. Centri smo namreč postavljeni v dvojno, pogosto nasprotujočo si vlogo. Na eni strani pomagamo, na drugi pa odločamo.
Zadnja leta je eden od razlogov, da so centri za socialno delo neke vrste strelovod, tudi ta, da naši uporabniki težko živijo. Namesto da bi se socialne pravice v kriznem obdobju povečale, ker ljudje vedno težje preživijo, se zmanjšujejo. Ljudje so jezni, jezni na državo in tudi na centre za socialno delo, ki izvajajo določene naloge za državo. Zaradi dostopnosti so centri najbolj izpostavljeni. V glavnem nihče ne pomisli, da bi šel na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ali v parlament in tam izrazil svoje nezadovoljstvo ali jezo, vsak pa lahko pride na center za socialno delo in pove, kar misli, da bi morala slišati država. Vse to je seveda zelo človeško, za delavce centra pa žal obremenjujoče.
Delovni dan socialnega delavca se verjetno ne konča, ko zaklene vrata svoje pisarne? Najbrž obstajajo tudi zgodbe, ki marsikomu ne pustijo spati?
Delo strokovnih delavcev na centru za socialno delo je zelo zahtevno in odgovorno. Srečujejo se z ljudmi, ki imajo težave in so v hudih stiskah. Pogosto so kljub želji, da bi pomagali, nemočni in omejeni. Odločitve, ki jih sprejemajo, niso lahke in pogosto so deležni različnih pritiskov z vseh strani. Zelo težko je po končanem delu vse to pustiti za seboj in se neobremenjeno posvetiti družini.
V primeru koroških dečkov se je javnost »vzdignila« kljub vsem pojasnilom stroke, celo ministrice, da je šlo za pravilno odločitev. Zakaj je po vašem mnenju toliko nezaupanja v delo centrov za socialno delo?
Mislim, da nosijo odgovornost za to v veliki meri mediji.
Kako sami komentirate ta odmeven primer?
Velenjskega primera, razen kar sem izvedela iz medijev, ne poznam, zato bi težko komentirala. Prepričana pa sem, da mora strokovne zadeve reševati stroka in ne sovaščani ali mediji. Način, na katerega se je reševal in se še rešuje velenjski primer, dela veliko škodo centrom za socialno delo in stroki, posledično pa tudi uporabnikom.
Kolikor spremljam načine objavljanja novic v medijih, menim, da je problem predvsem v tem, da je stroka zaradi tajnosti varovanja podatkov zavezana molku, kar pomeni, da lahko mediji brez posebnih ovir naredijo zgodbo, ki se bo dobro brala. Žal se slabe novice veliko bolje berejo kot dobre. Večina ljudi prebranemu verjame, od tu naprej pa ni več daleč do velenjskega primera.
Se podobni primeri dogajajo tudi na našem koncu?
Odvzemov otrok ni veliko, saj je to zelo skrajen ukrep. V rejniško družino so lahko otroci nameščeni tudi s soglasjem staršev in teh primerov je več. Sprva se starši ob misli, da bi šel njihov otrok v rejniško družino, zelo upirajo, kar je povsem razumljivo. Šele po daljšem delu z njimi sprejmejo to možnost kot nekaj pozitivnega, kar jim bo pomagalo, da uredijo svoje življenje tako, da bodo lahko po določenem času sami odgovorno poskrbeli za svojega otroka.
V celotni zgodovini Centra za socialno delo Ajdovščina, to je v skoraj 35 letih, so bili odvzeti trije otroci. V vseh drugih primerih nam je uspelo pridobiti starše za sodelovanje, za kar si strokovni delavci centra vedno zelo prizadevajo, saj pomeni to največ možnosti za uspešno delo.
Je po vašem mnenju zakonodaja na področju rejništva kljub vsemu dovolj dobra?
Tako kot pri vsaki zakonodaji bi se tudi na tem področju dalo kaj spremeniti na boljše.
Kako pa v praksi delujejo zadovoljni uporabniki centra za socialno delo? Ste vseeno mnogokrat deležni tudi pohvale za dobro opravljeno delo?
Strokovni delavci centra niso odvetniki uporabnikov, ne smejo se postaviti niti na stran očeta niti na stran matere, problem in rešitev morajo biti sposobni videti širše, z vidika koristi otroka. Naše odločitve so zato večinoma v nasprotju z željami staršev, ki vidijo le vsak svojo zgodbo. Tako je skoraj nujno, da vsaj eden od njiju ni zadovoljen z našimi odločitvami, največkrat pa sta nezadovoljna in jezna na center kar oba. Zato je tudi kritik veliko več kot pohval. Vendar so tudi pohvale, čeprav manj odmevne kot kritike, pa kljub temu za nas zelo pomembne.
Navajeni pa smo delati tudi brez pohval, z mislijo, da v okoliščinah, ki so največkrat zelo težke, naredimo to, kar lahko.
Hvala.