Beremo vsak dan. Beremo, da bi izvedeli, kaj vsebuje ploščica čokolade, kdaj se odpre trgovina, kakšno bo vreme. Za takšno branje ni potrebno posebno naprezanje. Navadno to podzavestno počne vsak pismeni človek. Toda zakaj se ljudje odločijo brati knjigo s 400 stranmi tako rekoč po nepotrebnem? 

Nekaterih ljudi branje enostavno ne zanima in morda jih tudi nikoli ne bo. Razlog za to je lahko pomanjkanje potrpljenja ali prostega časa, pa tudi prepričanje, da je branje dolgočasna aktivnost za dolgočasne ljudi. Človeka, ki ga knjige ne zanimajo, ne moremo prisiliti  k branju. Zlasti ne s knjigami, ki jih v šoli beremo za domače branje. V tem ne vidim velikega problema, saj branje navsezadnje ni za kogarkoli. A res je, da tisti, ki v roke še niso vzeli nobene knjige, veliko zamujajo.

Intelektualci radi rečejo, da preberejo vse, kar dobijo v roke. Govori se, da je tako tudi najpametneje. Toda ne verjamem, da je na svetu človek, ki je zmožen brati karkoli. Dejstvo je, da beremo to, kar nas zanima. Ko smo prisiljeni nekaj prebrati, navadno za šolo, se tega s težavo lotimo, ne sledimo podrobnostim, mešamo imena književnih oseb in z očmi letimo čez strani, upajoč, da bo knjige kmalu konec. Da lahko rečemo, da smo knjigo prebrali. Toda, ali smo jo res? Brati ne pomeni zgolj preletavati črk in z njimi tvoriti besed, temveč tudi razumeti in slediti temu, kar beremo. Se v branje vživeti. Po mojem mnenju zares beremo le takrat, ko se tega lotimo iz lastne volje.

Pomembno je tudi naslednje: če beremo le to, kar berejo drugi, tudi razmišljamo le tako kot drugi. Razumeti moramo, da vsaka knjiga predstavlja avtorjev pogled na svet. Pogledi pa se med ljudmi močno razlikujejo. Šele pred kratkim sem spoznala, da knjiga ne more biti dobra le zato, ker jo že leta vsi berejo in hvalijo. Pomembno je, da beremo različno literaturo ljudi iz vsega sveta. Pomembno je, da si lastno mnenje o življenju oblikujemo tako, da nanj zremo iz več vidikov. In pomembno je, da svoje mnenje zastopamo ter da smo zmožni kritizirati delo, ki morda že stoletja velja za vrhunec literarnega ustvarjanja, če čutimo potrebo po tem.

Branje je nekaj, kar vsak posameznik dojema drugače. Verniki sveto knjigo vidijo kot pot do božje resnice, v renesansi je brati pomenilo odkrivati samega sebe, v razsvetljenstvu verjeti v razum in napredek, v času reformacije so bile knjige pripomoček za socialno preobrazbo, dandanes pa nam služijo predvsem kot način pridobivanja novih informacij in preživljanja prostega časa. Veliko ljudi pa je branje videlo kot nekaj nepotrebnega ali celo kot zlo. Nekaterim ljudem, navadno sužnjem, je bilo brati prepovedano. Torej so ljudje že od nekdaj vedeli, da je branje nekaj posebnega, nekaj, kar ne sme priti v roke komurkoli. Zavedali so se, da se z branjem učimo. Še več, branje v ljudeh lahko vzbudi upanje, jih spravi k razmišljanju. Svetovnemu voditelju pa nič ne predstavlja tolikšne nevarnosti kot izobraženi in misleči človek.

V preteklosti je pogosto vladala cenzura, ki je branje in posledično učenje ter razmišljanje preprečevala. Nekatere knjige so bile označene kot »nevarne« in tako prepovedane. Na misel mi prideta knjigi Trpljenje mladega Wertherja, zaradi katere je v 18. stoletju veliko najstnikov storilo samomor, in Mein kampf (Moj boj), v kateri je Adolf Hitler predstavil svoje kruto razmišljanje. Knjigi sta bili prepovedani, da ljudje iz njiju ne bi dobivali nikakršnih idej za nemoralno ravnanje. Po človeški logiki bo vse v redu, če se pretvarjamo, da knjigi nista nikoli obstajali. Sama sem drugačnega mnenja. Časi so zdaj nekoliko drugačni. Mar kot izobraženi ljudje nismo sposobni knjige prebrati, videti napak v avtorjevem mišljenju ter se naučiti teh napak preprečiti v bodočnosti? Mar nismo sposobni obdržati mirne krvi in se zavedati, da je zgodba le zgodba, četudi smo se vanjo močno vživeli? Pomembno je, da knjig ne prepovedujemo. Vedno se lahko iz njih marsikaj naučimo. V sporne knjige je pametno priložiti opozorilo o vsebini, a cenzura ni odgovor.

Ray Bradbury v svoji knjigi Fahrenheit 451 predstavi nevarnost cenzure. V zgodbi je branje prepovedano. Gasilci so zadolženi, da knjige in domove, v katerih so skrite, zažgejo. Gasilec Guy Montag začne dvomiti v svojo službo in doma skriva ukradene knjige. Ko ga žena izda, je prisiljen zažgati lastni dom. Pobegne iz mesta in spozna skupino izgnancev, ki verjamejo, da so knjige ključnega pomena za preživetje v prihodnosti. Razložijo mu, da je človeški rod kot feniks, ognjena ptica, ki se po smrti ponovno rodi iz pepela. Ljudje bomo vedno ponavljali svoje napake. Pomembno je, da te napake zabeležimo v knjigah, te knjige pa prebiramo in se naučimo bolje ravnati.

Današnji pogled na branje ima korenine v obdobju romantike, saj mnogim predstavlja beg pred stvarnostjo. Ko beremo, ko zares beremo, se znajdemo v čisto novem svetu, v katerem se lahko izgubimo in pozabimo na skrbi. Opažam pa, da branje kot način bega vidijo predvsem otroci in mladostniki. Odraslim predstavlja način učenja in kratkočasenja. Mnogi ne pomislijo na to, da njihov pogled ni edini in pravi. Ko se z odraslo osebo pogovarjam o knjigah, me navadno vpraša, katera zvrst mi je najbolj pri srcu. Povem ji, da obožujem fantazijske knjige, nakar  ta oseba izjavi: "A, tako," in mi ne zastavlja nadaljnjih vprašanj, kot da je pravkar izgubila vse spoštovanje do mene. Zdi se, da večina odraslih fantazijske knjige vidi kot navadne izmišljotine za otroke, iz katerih se ne moremo ničesar naučiti in tako niso nič več kot tratenje časa. A prav fantazija je tista zvrst, v kateri se človek najlažje (in navadno najraje) izgubi. Je ultimativna oblika bega pred stvarnostjo. Tako lepo se je vživeti v zgodbo, ki se dogaja v drugem svetu, in iskati osebe, s katerimi se lahko poistovetimo. Prav fantazijska zbirka je bila tista, ki me je v otroštvu najbolj zaznamovala. Gre za otroško zbirko Guardians of Ga'Hoole (Varuhi Ga'Hoola), ki obsega 15 knjig in govori o sovah, ki razmišljajo, berejo, se borijo med seboj in na splošno ravnajo tako kot ljudje. Je prva zbirka, ki sem jo prebrala v angleščini. V slovenščino je bila namreč prevedena le prva knjiga, jaz pa sem si močno želela izvedeti, kako se zgodba nadaljuje. Iz knjig sem pridobila ogromno besedišča in dejstev o sovah ter si z njimi oblikovala izjemno pozitivno mnenje o intuiciji in sanjah. Knjige prav tako obravnavajo cenzuro, tiranijo in moč posameznika. In kdo pravi, da se iz takih knjig ne moremo ničesar naučiti?

Zakaj torej beremo? Beremo zato, da se učimo in nadgrajujemo svoje znanje, da se učimo o mnenjih in pogledih na svet najrazličnejših ljudi, da se učimo o svoji preteklosti in tako ne ponavljamo napak, da za trenutek ali dva zbežimo od stvarnosti in se izgubimo v namišljenem svetu, navsezadnje pa beremo tudi zato, da vemo, da nismo sami.

* Kolumna je del literarnega natečaja Mladinskega centra Hiša mladih Ajdovščina, ki je potekal v mesecu marcu ob dnevu mladinske literature.

Deli Nazaj