Mešana anksioznost. Pa panična motnja. Tako, kot začimba.

Ko si človek zlomi nogo, boli. Noga je vidno poškodovana in temu primerno oskrbovana. Človek ne more hoditi in v času okrevanja in rehabilitacije, je njegovo življenje … drugačno. Stanju primerno. Ko se noga zaceli in mavec odstranijo, se človek počasi spet navaja nazaj na nogo, na svojo nogo, ki mogoče nikoli ne bo čisto okej, ki bo mogoče vedno bolj ranljiva, nestabilna, ampak vedno bo njegova.

Popolnoma enaka stvar se dogaja s psiho.

Ampak živimo v času in prostoru, ki se sicer zlomljene psihe vedno bolj zaveda in ji posveča vedno več pozornosti, ampak še vedno premalo. Še vedno premalo, da zadeva ne bi bila tabu. Ali pa, da bi zadeva postala takšen predmet pogovorov, kot so recimo zlomljene noge. Ne spreminjam sveta (ali pa pač ga), želim samo povedati, da sem sita sprenevedanj, olepševanj in kazanj s prsti. Sita. Si-ta.

Ko se znajdete v stiski, ne sprašujte se ali mogoče pretiravam in kako bi ravnali drugi. Ne. Reagirajte. Vi ste vi, za vas gre. Ne ozirajte se na ostale, ne iščite navodil. Poslušajte se, sledite srcu. Reagirajte.

Tega me je tesnoba naučila. Nihče ni jaz. Jaz sem jaz. Karkoli naredim, kakorkoli naredim, če to izpeljem v skladu s svojo vestjo, načeli in po nareku srca, je okej. Sem jaz okej. V nasprotnem primeru? Nisem okej.

Moja tesnoba je moj indikator. Indikator, ko in če nekaj ni okej. Pritisk v prsih, ščemenje v dlaneh, šibke noge, povišan srčni utrip, vrtenje, slabost. Pokazatelji zlomljene psihe. Ne ignoriram jih, ne obnašam se, da je vse okej. Reagiram. Vsakič se naučim česa novega, a nikoli ne bom vedela vsega. Vem pa nekaj. In, če prijateljujete s tesnobo, zapišite si za uho – nič ni narobe, če niste okej. Vse je v redu in vse bo v redu. Nič ni narobe, če nisem okej. Vse je v redu. Vse je v redu. Vse je v redu.

Spomnim se, na začetku ukvarjanja s tesnobo, paniko, kako sem želela najti recept. Kako sem iskala recept, navodila kako se spoprijeti s tesnobo, kako jo premagati. Želela sem vodič s koraki. Želela sem biti brez tesnobe, brez paničnih napadov. Spomnim se, kako sem od psihiatrinje pričakovala konkretne napotke, oprijemljiva in preverjena vodila kako premagati zadevo. Nisem jih dobila. In še danes sem brez njih.

Našla sem nekaj boljšega in bolj zanesljivega. Sebe. Ker, če poslušam sebe, imam vse na dosegu. Vsi napotki, recepti so v meni. Samo upoštevati se moram. Reagirati. Nič potlačevati, dajati na stranski tir. Ne. Reagirati. Biti iskrena in reagirati.

Moja tesnoba me je veliko naučila. Njena najlepša in najboljša lekcija je ta, da sem okej točno takšna, kot sem. Včasih tesnobna, čustvena, na momente panična. Ko sem se nehala upirati sama sebi, sem se osvobodila. In posledično postala boljša, manj tesnobna, manj panična. Še vedno čustvena, ker taka pač sem, ampak osvobojena primežev in pričakovanj družbe, ki pravi, da smo ljudje z zlomljeno psiho, šibki. Ker, veste kaj? Nismo. In ne dovolite, da bi vas kdorkoli v to prepričal ali z vami ravnal kakorkoli drugače kot tako, kot si zaslužite. Nismo šibki. Prej nasprotno.

Bodite dobro.

* Kolumna je bila prvotno objavljena na blogu Medeja.net in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorice.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj