Majski salon je razstava, na kateri Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov vsako leto predstavi dela svojih članov. Od leta 1909, kamor ZDSLU umešča začetek zgodbe Majskega salona, se je zvrstilo veliko različnih pristopov k idejnemu izhodišču same razstave. Na minulih Majskih salonih – tudi na lanskem, ki je bil na ogled v Lokarjevi galeriji v Ajdovščini – so bila na razstavi predstavljena vsa prijavljena dela. Po kulturnem miljeju pa se je neprestano šušljajo, da se zaradi neselekcioniranja in sopostavljanja izjemnih, povprečnih in slabih del izgublja obča kvaliteta razstave in posledično vztrajno kleše renome Majskega salona. Umetnostni zgodovinar in kritik Brane Kovič, ki slovi po tem, da ne izbira besed, je dejal, da je včasih kakšna postavitev spominjala bolj na sračje gnezdo kot utemeljen nabor izbranih del.

Letos so Majski salon zasnovali drugače; k sodelovanju so povabili slovensko sekcijo združenja mednarodnih umetnostnih kritikov AICA in uvedli selekcijo. S tem so odprli Pandorino skrinjico: vrstila so se pritoževanja, tudi odprto pismo, v katerem njegov avtor piše o tem, da bi Majski salon moral biti predvsem praznik oziroma sproščeno druženje likovnih umetnikov – razstavljajočih.

Kakorkoli že, izbor, ki so ga umetnostni kritiki naredili na podlagi prijav na vsakem od društev, ki so vpeta v ZDSLU, je gotovo voda na mlin obiskovalcem. Letošnja razstava je neprimerno kvalitetnejša; med razstavljajočimi pa so tudi dela znanih slovenskih umetnikov (Zora Stančič, Mirsad Begić, Žarko Vrezec, Dušan Kirbiš, Tihomir Pinter, Vladimir Leben idr.), ki so bila na prejšnjih Majskih salonih prej izjema kot pravilo. V tej odlični družbi so se letos znašli tudi trije umetniki, člani Društva likovnih umetnikov Severne primorske s sedežem v Ajdovščini. Ob procesu selektivnega presejanja (sito je v rokah držala kustosinja Majda Božeglav Japelj iz Obalnih galerij Piran) so se na površju obdržala imena treh umetnikov, ki ustvarjajo in živijo v našem okolju: Azad Karim, Julijana Božič in Simão Bessa.

Azad Karim jo je prepričal s prostorsko instalacijo, ki nosi močan družbeno in politično-kritičen konotat Fragmenti resničnosti; Julijana Božič s sliko Po pretresu, katere motiv je intimen prizor iz vsakdanjega sveta posameznika; Simão Bessa pa s serijo risb na papirju brez naslova.

Simão Bessa, umetnik rojen leta 1982 na Portugalskem, ki že približno osem let ustvarja v Dupljah pri Vipavi, je prepričal tudi posebno žirijo za nagrade Majskega salona 2016 v sestavi: Breda Ilich Klančnik, Breda Škrjanec in Damir Globočnik. O nagrajenem delu Besse je Majda Božeglav Japelj v katalogu zapisala: »V minucozno rafiniranem risarskem zapisu, v katerem do onemoglosti izrisuje, ponavlja in predeluje, a nikoli do konca ne zaključi človeške podobe, odzvanja poduhovljenost mediteranskega prostora. Podoba celote se pred gledalcem odvija kot neke vrste vizualni dnevnik, ki namiguje na pobege v ponotranjenost osebnega doživljanja ali odmeve frenetičnega utripa zunanjega sveta, katerega časovnost odmerja število lističev, obešenih kot perilo na vrvici.«

Ob Bessi sta enakovredni nagradi prejeli še koroška slikarka Lucija Stramec in mariborska kiparka Metka Kavčič. Dela vseh razstavljajočih na Majskem salonu pa si v prostorih Narodnega muzeja na Metelkovi v Ljubljani lahko ogledate še do 2. oktobra.        

* Naslovna fotografija: Aleš Rosa

* Spodnja fotografija: Branimir Ritonja

Deli Nazaj